Oglas
Zavezanost skupnim gospodarskim in političnim ciljem naj bi namesto vojne kot stalnico evropskega življenja postavila sodelovanje. Politiki in običajni ljudje so se zavedli, da bo treba sodelovati.
Miniškandal prvega festivala
Že prvi festival ni mogel miniti brez natolcevanj o "kupljeni zmagi". Čeprav naj bi v žiriji sedela po dva predstavnika iz vsake sodelujoče države, se je Luksemburg tej svoji pravici odpovedal in gostiteljem dovolil, da sami izberejo še dva dodatna žiranta. A čeprav so imeli Švicarji v komisiji kar štiri "svoje ljudi" namesto dveh, je švicarska predstavnica Lys Assia v vseh zgodovinah tekmovanja za najlepšo popevko Evrovizije zapisana kot nesporna prva evrovizijska zmagovalka.
Število sodelujočih držav se je iz leta v leto povečevalo, leta 1961 pa se je kot edina država s socialistično družbeno-politično ureditvijo velikemu šovu pridružila tudi Jugoslavija. Čeprav prva jugoslovanska predstavnica Liljana Petrovič ni bila Slovenka, je bila skladba Neke davne zvezde vendarle skoraj slovenska, saj jo je na jugoslovanski izbor prijavila prav Televizija Ljubljana. Na besedilo Miroslava Antića je melodijo namreč napisal skladatelj Jože Privšek. Šestdeseta so bila zares zlata leta slovenske popevke. Že naslednje leto se je na Evroviziji v Luksemburgu spet zaslišala Privškova pesem. Ne pali svetla u sumrak v izvedbi Lole Novaković je dosegla celo četrto mesto.
Slovenija še kot predstavnica Jugoslavije
Leto 1966 pa je prineslo prvo zares pravo slovensko pot v glasbeno Evropo. Prvo evrovizijsko skladbo v slovenščini je tedaj odpela Berta Ambrož, popevka Brez besed pa je bila delo skladatelja Mojmirja Sepeta in avtorice besedila Elze Budau. Brez besed je bila ena prvih slovenskih skladb, ki so navdušile tudi tujino. Ne le da se je zavihtela na precej uspešno sedmo mesto, pesem je doživela celo več priredb v tuje jezike. Slovencem ni bilo treba dolgo čakati na naslednjega glasbenega junaka. Lomilec ženskih src in eden prvih zares velikih jugoslovanskih popzvezdnikov Lado Leskovar se je že naslednje leto s skladbo Vse rože sveta skladatelja Urbana Kodra odpravil na Dunaj. Skladba z mirovniškim sporočilom, ki je tako skoraj napovedovala pohod ameriške in evropske mladine, ki je konec šestdesetih protestirala proti razdeljenosti sveta na dva politična bloka in proti ameriški imperialistični vojni v Vietnamu, je dosegla osmo mesto.
Če sledimo zgodovini Evrovizije, najdemo pri Jugoslaviji med letoma 1977 in 1980 zanimivo praznino. Ne, naše nekdanje domovine niso izgnali s tekmovanja. Zaradi slabih uvrstitev jugoslovanskih skladb v prvi polovici sedemdesetih – celo z danes ponarodelo popevko Dan ljubezni skladatelja Tadeja Hrušovarja se je skupina Pepel in kri v Stockholmu leta 1975 uvrstila povsem na dno – je Televizija Ljubljana predlagala začasen umik Jugoslavije z Evrosonga. A tudi vrnitev leta 1981 ni bila nič kaj uspešna. Said Memić Vajta je leta 1981 s skladbo Leila priplezal samo do 15. mesta.
Zabava pred tragedijo
Osemdeseta so pravzaprav minila brez Slovencev, brez Jugoslavije pač ne. Konec desetletja, ko so državo pretresali začarani krog hiperinflacije, odsotnost trdnega državnega vodstva, porast nacionalizma in posledično vedno hujše antipatije med jugoslovanskimi narodi, je Jugoslavija doživela svoj prvi (in tudi zadnji) veliki evrovizijski triumf. Leta 1989 je hrvaška skupina Riva s poskočno poprock skladbo Rock Me, ki je imela pravzaprav precej plehko besedilo, a zelo "nalezljivo" melodijo, zmagala na izboru v Lousanni v Švici.
Italijanski umik
Naslednje leto pa je "slovenska" zmaga na Evrosongu simbolno napovedala največje zmagoslavje v zgodovini slovenskega naroda – nastanek samostojne slovenske države. Člani skupine Pepel in kri so namreč na "prazniku evropske popevke" v Zagrebu kot spremljevalni pevci nastopili ob Italijanu Totu Cotugnu, ki je zmagal s pesmijo Insieme 1992. To je bila tudi zadnja evrovizijska zmaga Italije, ki se je po letu 1997 umaknila z evrovizijskih odrov. Čeprav se je Italija le dvakrat vpisala med evrovizijske zmagovalce, pa je nekaj popevk italijanskih predstavnikov do danes ohranilo prepoznavnost, medtem ko so številni zmagovalci že zdavnaj utonili v pozabo. Omeniti velja vsaj znamenito skladbo Nel Blu Dipinto Di Blu, ki jo je leta 1958 prepeval Domenico Modugno. Zaradi refrena so številni še danes prepričani, da je naslov skladbe, ki je obnorela predvsem Američane, pravzaprav Volare.
Evrosonga ni brez njih
Podobno veličastno usodo je doživela tudi skladba Congratulations, s katero je na Eurosongu leta 1968 debitiral legendarni britanski popzvezdnik Cliff Richard (pristal je na drugem mestu), ki pa mu tudi nastop leta 1973 s pesmijo Power to All Our Friends ni prinesel tako želene zmage. Seveda pa ne gre trditi, da so ljubitelje glasbe prevzele predvsem skladbe, ki jim ni uspelo zmagati. Popevke Waterloo, ki je švedsko skupino ABBA leta 1974 izstrelila med velezvezde svetovnega popa, Hold Me Know dvakratnega zmagovalca Evrosonga Johnnyja Logana, Puppet on a String Britanke Sandie Shaw, Love Shine a Light britanske zasedbe Katrina & The Waves in oda svetu brez sovraštva in vojn Ein bisschen Frieden predstavnice takratne zahodne Nemčije Nicole še vedno najdemo v sklopu skladb, ob poslušanju katerih lahko dodobra spoznamo razvoj evropske popscene.
Evrosong je velik šov
Nič manj kot lepih melodij pa si nismo zapomnili tudi "burkačev", ki so – četudi niso izkazali bleščečega glasbenega talenta – popestrili številne sicer pogosto kar malo preveč "poštirkane in zglancane" evrovizijske spektakle. Vsaj če se zazremo v zgodovino izbora najlepše popevke Evrovizije, si ne moremo kaj, da ne bi suvereno zatrdili, da je humor doma na severu; pravo središče smeha pa je očitno Nemčija. Leta 1998 je Nemčijo s skladbo Guildo hat euch lieb (Guildo 'ma vas rad) predstavljal Guildo Horn. S šaljivim besedilom priznanega nemškega komika Stefana Raaba, s svojo nenavadno pojavo (kot nasprotje Guildove pleše nad čelom so dolgi lasje na zadnjem delu glave), odeto v pisan kostum, ter z dirjanjem po odru, začinjenim s poskusi prostega plezanja, je prevzel prav vse gledalce izbora v Birminghamu.
Ti pa bi si ga zapomnili še bolj, če ne bi Guildo Horn in Raab izbrala nekoliko "ponesrečenega" leta. Na istem izboru je namreč nastopil(a) tudi Dana International. Izraelski transvestit, ki je zveste gledalce razdelil na tabor občudovalcev pogumnega mladega moža, ki je odkrito priznal svojo preobrazbo v žensko, in ogorčenih glasov, ki so zmago Danine skladbe Diva razglasili za vdor vulgarnosti in slabega okusa na Evrosong, je Guildu Hornu ukradel kar nekaj pozornosti medijev. A Nemci – natančneje Stefan Raab so pripravljali nov udarec. Raab je leta 2000 na Švedskem nastopil z zabavno skladbo z nerazumljivim naslovom Hadde Wadde Dudde Da? Bil je peti.
Naslednja velika atrakcija pa je leta 2002 prišla iz … Hm … Slovenije. Trojica transvestitov si je nadela ime Sestre in v bleščečih kostumih stevardes predstavila pesem Samo ljubezen. Sestram zvezde zares niso bile naklonjene. Čeprav skladbi nihče ni mogel ničesar očitati in čeprav se je Marlenna že večkrat izkazala kot odlična pevka, je ozvočenje ob nastopu Sester delovalo zelo "smešno" in izvedba je izzvenela zelo tiho in kar nekoliko medlo. Stevardese Sestre so "pristale na trinajsti pristajalni stezi", na kateri so se "gnetle" skupaj s predstavniki Bosne in Hercegovine ter Belgije.
Slovenski debi
Najtežje delo med slovenskimi predstavniki na Evrosongu je imela verjetno skupina 1 X Band. Kot povsem prvi predstavniki samostojne Slovenije so skladbo Tih deževen dan ponesli v svet, v katerem skoraj nihče še niti slišal ni za našo državo. Skladba je prehitela le štiri pesmi in osvojila 22. mesto. Po enoletnem oddihu od Evrosonga smo našli pravi recept. Odličen glas in interpretacija Darje Švajger ter romantična in na trenutke strastna melodija Primoža Peterce in Saše Fajona je skladbo Prisluhni mi ponesla na sedmo mesto, na mesto, ki do danes ostaja najboljša uvrstitev Slovenije na izboru za popevko Evrovizije. A vendar smo 7. mesto dosegli še enkrat. Udaren tehno z naslovom Energy s prepričljivo izvedbo Nuše Derende je leta 2001 ponovil uspeh iz leta 1995.
Uvrstitve, ki bi jih raje pozabili
Čeprav neradi, vendar moramo omeniti tudi nekaj poraznih slovenskih uvrstitev. Izbor Dua Platin leta 2004, ki so ga pospremili številni žvižgi v dvorani in zbadljive pripombe v medijih, se je izkazal za pravo napako, saj se je pesem Stay Forever uspela uvrstiti le na 21. mesto. A to je bilo vendar bolje od leta poprej, ko je Karmen Stavec v rožnatem trikoju s poskočnico Nanana obtičala na 23. mestu. Kot svetla trenutka slovenske udeležbe na Evrosongu velja omeniti še nastop Tanje Ribič in drugi nastop Darje Švajger. Elegantna igralka in pevka je z romantično skladbo Zbudi se skladatelja Saše Losića in avtorja besedila Zorana Predina leta 1997 osvojila 10. mesto, leta 1999 pa je Darja Švajger svojo evrovizijsko "žetev" dopolnila še z 11. mestom. Dosegla ga je z interpretacijo pesmi For a Thousand Years Primoža Peterce.
Mlade sile napadajo
Slovenska zgodovina Evrovizije se konča s "frontalnim napadom" mladih sil. Leta 2005 je namreč v ukrajinsko glavno mesto Kijev odpotoval mladenič, ki ljubi punk, Omar Naber (na žalost se mu ni uspelo uvrstiti v finalni večer), letos pa ga bo nasledil še nekoliko mlajši Anžej Dežan.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje