Oglas
Triptih Angel zgodovineje bil premierno izveden v studiu Viba Filma. Orkester Slovenske filharmonije z gosti iz tujine se je za to priložnost razdelil na dva dela, od katerih je vsak igral drugo glasbo, ki pripoveduje o družbenem razkroju, ki sta ga povzročila nacizem in stopnjevani nacionalizem na Balkanu. Na dva dela je bilo razdeljeno tudi občinstvo. Polovica poslušalcev je sedela na eni, polovica na drugi strani instalacije, ki so jo po načrtih biroja Sadar Vuga Arhitekti in Tomaža Brateta izdelali iz recikliranih plastičnih steklenic.
Angel usode, o katerem sta govorila tudi W. Benjamin in P. KleeNovo delo Vinka Globokarja, ki ga poleg filharmonikov izvajajo tudi gostje iz tujine, med katerimi je tudi eksperimetalni studio iz Freiburga, je konceptualna pripoved, s katero se je Globokar ukvarjal vse od devetdesetih, ko je skladatelj začel pisati delo, ki bi govorilo o razpadu. Jasnejšo predstavo o tem, kakšna naj bi bila končna podoba kompozicije, je Globokar dobil ob prebiranju besedila nemškega filozofa Walterja Benjamina o sliki Angelus Novus švicarskega slikarja Paula Kleeja. Gre za podobo angela, ki povzema vse katastrofe, katere je zagrešilo človeštvo, a mora biti kljub vednosti, da človeštvo 'stremi' k propadu, potovati naprej v prihodnost. In biti pri tem v smer gibanja usmerjen s hrbtom.
Konec ne pove ničesar določnega
Angel zgodovine je tako na neki način pripoved o 'slepem' ustvarjanju zgodovine, o tem, da pravzaprav nikoli ne moremo vedeti, kaj nam prinaša prihodnost. Sklepni del triptiha Upanje tako ne more prinašati optimizma, ampak se v glasbi izmenjujeta pozitivno in negativno. Oziroma kot pove skladatelj sam: "Na koncu pride poslušalec iz dvorane in se sprašuje, kam gremo."
Še pred tem pa prisluhne uvodnemu delu z naslovom Razpad, v katerem en orkester opisuje regresijo demokratične družbe v totalitarizem, trend, ki je zaznamoval Nemčijo od sredine dvajsetih let 20. stoletja, ko se začnejo nakazovati očitnejše totalitaristične težnje in sovraštvo do demokracije, pa do leta 1945. Druga polovica glasbenikov pa pooseblja družbo, ki živi v miru, dokler je ne razkrojijo zaostreni nacionalizmi, kar je bilo značilno za Jugoslavijo od sredine osemdesetih naprej. Drugi del pa pod naslovom Mars govori o anarhizmu, obenem pa drugi orkester išče vzroke za vojne v Sloveniji, na Hrvaškem, v BiH-u in na Kosovu.
Uvajanje filharmonikov v elektroniko
Tokratna produkcija dopolnjuje spored slovenskih glasbenih dni, pri tem pa je pomembno poudariti, da je bilo potrebno precejšnje število vaj, saj slovenski filharmoniki niso bili vajeni sodobne glasbe. Tokrat namreč Globokar od tradicionalne klasične glasbe ni odstopil le z izrazito inovativnim konceptom delitve orkestra v dve polovici, ampak tudi z vnosom elektronike, ki dopolnjuje orkestriranje klasikov. Celota novih pristopov, ki jih tokrat uvaja Globokar, je zahtevala tudi prestavitev koncerta iz Slovenske filharmonije v filmski studio, saj v dvorani Filharmonije ne bi bilo mogoče izvesti delitve orkestra in občinstva v dva dela. Omeniti velja še, da bosta vsako od polovice orkestra vodila dirigenta Diego Masson iz Francije in Michael Wendelberg iz Nemčije.
P. B.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje