Priznani slovenski džezovski skladatelj, bobnar in pedagog Zlatko Kaučič je produkciji Centra urbane kulture Kino Šiška pripravil poseben projekt, ki združuje več plasti njegovega dosedanjega delovanja, hkrati pa predstavlja nove avtorske materiale. Pred koncertom smo se s Kaučičem pogovarjali o projektu Rara roža, o vzgoji mladih glasbenikov, pa tudi o ljubezni do glasbe, ki osmišljuje njegovo življenje.
Poseben element koncertnega programa je bila krstna izvedba nove suite z naslovom Rara roža, ki jo je Zlatko Kaučič napisal in posvetil pokojnemu radijskemu novinarju Tomažu Simonu, s katerim sta se spoznala pred več kot 13 leti na Radiu Slovenija. Na koncu našega pogovora je Kaučič povedal: "Suita Rara roža je tudi opomin za ostale novinarje o človeku, ki je bil izjemen demokrat, odprt za vse sloge glasbe. To je bila redkost, zato tudi beseda 'rara' v naslovu. Dosti predstavnikov nove generacije se ne zaveda, kakšen človek je bil Tomaž, kako odprtega duha. Sploh ni imel predsodkov, zanj je bila glasba samo slaba ali dobra. Kljub tako kratkem času življenja je bil res posebnež. Jaz zanj ne pišem zato, ker sva bila prijatelja, ampak zato, ker je res nekaj naredil. Kot Kosovel, kot nekateri moji prijatelji, ki so bili posebneži z dobrim srcem."
Bobnar, tolkalec, improvizator, skladatelj in vizualni umetnik se je rodil (leta 1953) in odraščal v Sloveniji. Leta 1970 se je preselil v Italijo. Pozneje je živel v Barceloni, nato pa v Amsterdamu in se leta 1992 vrnil v domovino. Seznam umetnikov, s katerimi je sodeloval, je resnično dolg in zavidljiv. Kaučič nastopa in poučuje v ZDA in v Evropi, izdal je mnogo albumov in neprestano sodeluje v multikulturnih projektih, ki vključujejo avantgardno glasbo, vizualne umetnosti, poezijo in ples.
Vabimo vas k branju intervjuja.
Nam lahko poveste kaj več o posebnem projektu, ki ga boste predstavili v Kinu Šiška?
Jaz vedno delam posebne projekte, ki se ne ponavljajo. Že ime projekta je zgovorno, Rara roža pomeni redka roža. Uporabil sem izraz, ki ga je vsake toliko časa uporabil Tomaž sam. Gre za nekakšno glasbeno igrico med Kombom - mladimi glasbeniki - in gostoma. Rara roža je suita, s katero sem se ukvarjal kar nekaj časa. Napisana je Tomažu, za Tomaža in ima to lastnost, da je opisna v glasbenem slogu, v kakršnem sem Tomaža videl jaz, s svojega vidika, sočutja in občutja.
Gosta sta svetovno priznani saksofonost Javier Girotto, Argentinec, ki živi v Rimu, in še bolj priznani Alexander Balanescu, s katerim sva se spoznala pred nekaj leti na festivalu Sajeta v Tolminu. Javier je bil gost na plošči Biči, tokrat pa sem Alexandru namenil dva komada, da se bo počutil kot v objemu mladcev, Kombovcev. Torej, zanimiva zgodbica. Glasba je izvirna, v slogu Komba, preizkušali bomo, do kod lahko gremo. Žanr tukaj sploh ne igra vloge, vlogo igra tisto, kar pove glasba, izpoved samega komada, ki sem ga napisal.
Zasedbo Kombo sestavljajo mladi glasbeniki, vaši učenci. Kako izbirate člane zasedbe? Morda oni sami pridejo do vas?
Kombo je posebna stvar v naši državi (poleg Kaučiča zasedbo sestavljajo Marko Lasič, Vid Drašler, Anže Kristan, Gal Furlan, Jan Jarni, Vitja Balžalorsky, Peter Šavli, Andrej Frančeškin in Jošt Drašler, op. a.). Večina Kombovcev je začela iz nič, pred okrog osmimi leti so prišli v tolkalsko oz. glasbeno šolo, ki se je odprla v Novi Gorici pod okriljem Zveze kulturnih društev. Prišli so mladi, stari okrog deset let, zdaj jih imajo že dvajset in čez. Brez izkušenj so začeli iz nič ustvarjati in tisti, ki so "prijeli", ki so vzljubili glasbo, so nadaljevali. Večinoma imajo že po tri, štiri lastne bende, eni živijo od glasbe. Napredek je očiten. Jaz sem vztrajal z njimi, verjel v talent in še vedno jih moram neprestano motivirati, da gredo naprej. Rezultati ne zaostajajo. Mi se dobimo le vsakih 14 dni, časa za vaje je izjemno malo, ker smo vsi zasedeni. Če bi bili več časa skupaj, bi bili rezultati izjemni. Kombo ima svoj slog, svoj šarm, koncerti so izjemno uspešni v tujini in seveda doma. To nas krepi.
V svoji glasbeni karieri ste se pogosto ukvarjali z uglasbitvami poezije oziroma s prepletanjem poezije in glasbe. Še kaj delujete na tem področju?
V svoji šoli sem uvedel večnamensko smer v glasbi, ne igramo le naših komadov, ampak smo naredili projekt, ko smo vpletli pevske zbore z naše glasbene postaje, kjer vadijo pevski zbori, orkestri, big band ... Sodeloval je tudi klasični orkester, mislim, da je bil to drzen način, zelo sem tvegal, mladci še niti na odru niso bili, to so bile prve izkušnje, in še televizija je bila zraven. Na trenutke nam je šlo na smeh, ampak smo dali to skozi, peli smo primorske pesmice. Skoraj vsako leto za dan kulture, 8. februarja, izberem pesnike in naredimo glasbo oz. improviziramo. Včasih povabimo ženske, včasih moške, včasih geje ... Ni omejitev teh naših zgodb. Glasba je odprto nebo.
O čem razmišljate za naprej, kaj pripravljate?
Rad bi posnel poseben projekt s klasičnim orkestrom. Rad bi posnel zvočne komade v posebnem slogu, da bi videl, kako se prepleta električna glasba s klasiko. Mislim, da smo sposobni narediti zanimive premike v tej smeri, ampak smo vkovani v strahu pred tujim in upam, da se bo v prihodnje ta toga zgodba, ki nas neprestano objema, malo sprostila.
Kako pa je videti vaš "delovnik"? Kdaj ustvarjate, po navdihu ali imate začrtan urnik?
Jaz ljubim glasbo, glasba je moje zdravilo, moj obup, moja vizija ... To je zame posebna stvar. Delam, kar si upam narediti. Glasba je del mene in vstajam z njo, grem z njo spat. Daje mi motivacijo, daje mi smisel življenja. Glasbe ne navezujem le na en slog glasbe, ampak na eno celoto, eno vibracijo, zdravje za mojo dušo. To je le moj vidik, vsak ima svojega.
Nastopali in poučevali ste že povsod po svetu. Kje se, poleg domovine, počutite najbolje?
Seveda imam svoje lepe občutke. Živel sem v Španiji, kjer sem poleg glasbe spoznal slikarstvo: Picassa, Miroja, Dalija, kar mi je dalo druge vidike občutenja glasbe in vizije slikarstva in barv in Mediterana. Spoznal sem latinoobčutke, kako ljudje komunicirajo med sabo. Iz tega sem se veliko naučil.
Nizozemska mi je dala drugo vizijo v glasbi, kar se tiče odprtosti. Odprla so se še zadnja okenca, blokirana v moji glavi, glede določenih slogov glasbe. Tam sem se zavestno odločil, da bom enkrat nekaj ustvaril tudi v naši deželi, upošteval izročilo prednikov in sodobnikov, ki verjamejo v pošteno, ne pa v klientelistično izpoved. Pri nas še zmeraj živimo v prijateljskih navezah in jaz hočem s trudom in delom dokazati, da se da vpletati v drugačno glasbo tudi našo zgodovino. Določeni ljudje pa tega ne slišijo, ker so še vedno gluhi ali pa se delajo gluhe.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje