Orkester Slovenske filharmonije, Slovenski komorni zbor, Zbor consortium musicum in zbor APZ Tone Tomšič bodo pod vodstvom dirigenta Emmanuela Villaumeja in ob spremljavi sopranistke Sabine Cvilak ter baritonista Konrada Jarnota nastopili nocoj v Cankarjevem domu ob 19.30. Ponovitev Brahmsovega Nemškega rekviema bo z istimi izvajalci in ob isti uri sledila jutri.

Delo, posvečeno pomiritvi s smrtjo
Brahms (1833–1897) se je Nemškega rekviema lotil že leta 1861 (oziroma je že leta 1857 začel pisati in napisal štiristavčno kantato), nato pa ga je smrt njegove matere leta 1865 tako pretresla, da je vso energijo posvetil dokončanju te vokalno-instrumentalne mojstrovine. Zanimivo je, da skladatelj ni uporabil običajnega latinskega besedila žalne maše, marveč je sam sestavil tekstovno predlogo iz odlomkov protestantske Biblije, pri tem pa izbiral predvsem besedila, ki tolažijo in dajejo upanje na odrešitev. Ni se dotaknil groze poslednje sodbe. Nagovarja vse verne, ne glede na njihovo veroizpoved, vse obupane; želi, da bi se sprijaznili z mislijo na smrt brez strahu in groze. Brahms sploh ni bil veren človek (celo njegov prijatelj A. Dvořák je napisal: "Takšna velika duša, čeprav ni veroval v nič!"), vendar je verjel v dobroto, lepoto, človekovo dostojanstvo in predvsem v svoje poslanstvo.

Delo je omenjal že v pismih Clari Schumann, ženi svojega prijatelja Roberta Schumanna, aprila 1865. Septembra 1866 je Schumannova zapisala v svoj dnevnik: "Johannes mi je zaigral nekaj čudovitih stavkov iz Rekviema in Godalnega kvarteta v c-molu. Rekviem ... je poln nežnih, vendar drznih misli. Ne morem si jasno predstavljati, kako bo zvenel v celoti, vendar je v meni zvenel veličastno."

Uspešna praizvedba
Rekviem s sedmimi stavki je bil 16. februarja 1869 z izjemnim uspehom izveden v Kölnu (pod taktirko Ferdinanda Hillerja), dva dni pozneje še v leipziškem Gewandhausu, sledilo pa je še več kot dvajset izvedb v različnih nemških mestih. Na severu so se odlične kritike kar vrstile, katoliški jug Nemčije (kakor tudi Italija in Francija) pa je bil do drugačnega pristopa pri oblikovanju maše za umrle zadržan. Po letih nasprotujočih si mnenj je bil lata 1947 Rekviem (in celotni Brahmsov opus) povsem prevrednoten v Schönbergovem eseju, v katerem je avtor Brahmsa označil kot naprednega in je slavil njegove inovativne lastnosti.

L. Š.