Dokumentarec Krt se je rodil tako rekoč po naključju. Režiserka Maite Alberti je zbirala material za film o zasebnih detektivskih agencijah in ljudeh, ki plačujejo za njihove usluge. (Mimogrede, zasebni detektiv Rómulo Aitken, njena vstopnica v svet vohunstva, je v Čilu sporna osebnost: očitajo mu, da je v svoji prejšnji karieri, kot pripadnik državne preiskovalne policije (PDI), sodeloval pri mučenju osumljencev; nekdanja žena ga je obtožila tudi družinskega nasilja.) Primer, ki je dokumentaristični ekipi po naključju prekrižal pot, pa je njen fokus preusmeril drugam: družina najame preiskovalca, ker dom za starejše občane, v katerega so nastanili babico, sumijo kraje in zlorabe varovancev.

Krt se tako preoblikuje v portret starosti oziroma življenja v zaprti skupnosti, kakršna je dom za starejše občane. Ton je sprva lahkoten, predvsem zaradi Sergia (Sergio Chamy), pred kratkim ovdovelega, a čilega 83-letnika, ki ga je Rómulo našel prek oglasa in ki se bo infiltriral v dom na obrobju Santiaga. Vprašanje, v kolikšni meri je Krt sploh še dokumentarec, je na mestu: čeprav avtorica pojasni, da so – pod lažno pretvezo – dobili dovoljenje za snemanje v domu, je jasno, da je v filmu tudi onkraj tega kar nekaj režiranih situacij. Etičnost snemanja starostnikov, ki ne poznajo širše slike in mislijo, da je Sergio eden od njih, ostaja vprašljiva.

Na pol stripovska premisa "upokojenskega vohuna", ki jo na začetku samo še podčrtajo z detektivskimi površniki in prisluškovalno opremo, delno tudi spodkopava kredibilnost raziskovalnega novinarstva, ki naj bi potekalo pred našimi očmi.

Sergio je, z režiserkinimi besedami, "najslabši vohun na svetu": aplikacije in moderna tehnologija so mu španska vas; vprašanje je, ali bo znal na svoje vohunsko pisalo s kamero kar koli dejansko posneti. (Prizori našega protagonista, ki poskuša razumeti koncept videoklica, so sicer duhoviti, a ne brez pokroviteljskega podtona.) Ker so si v njegovih očeh vse upokojenke na las podobne, prve dneve samo tava po ustanovi in klepeta s priletnimi gospemi, dokler ne locira svoje "tarče", gospe Sonie. Tako spoznava varovanke, ki se druga za drugo navdušijo nad galantnim, vitalnim prišlekom (pa čeprav ga nekatere že naslednji dan ne spoznajo več).

V zaprtem okolju, kjer sta večini skupna kognitivna deterioracija in odrezanost od svojcev, med upokojenci vzklije naravna solidarnost. "Lik" Sergia se od poklicnega vohuna, ki je osredotočen predvsem na misijo, počasi levi v polnokrvnega člana skupnosti. Zaveda se, da bo s svojim odhodom izdal zaupanje novih prijateljic, ki so se navadile na njegovo prostodušno prisrčnost. (Zavrniti je moral celo ženitno ponudbo.) Čeprav je v jedru njegovega bivanja v domu laž, pa so odnosi, ki jih je spletel v tem času, še kako resnični.

Izhodiščna teza – obsodba grobega ravnanja s starostniki v ustanovah, ki naj bi skrbele zanje – se postopoma (in nikakor ne po naključju) preoblikuje v pronicljivo kritiko moderne družbe, ki odvrača pogled od ljudi, ki zaradi starosti ne zmorejo več živeti sami. Starostnike odrivamo v kot, ugotavlja film, kot zaprašeno pohištvo, s katerim ne vemo, kaj početi: če jih nimamo pred očmi, ni nevarnosti, da bi se zažirali v naš dragoceni čas ali nam vzbujali slabo vest. Gospa Sonia je bila dejansko žrtev zlorabe, ki pa je ni zagrešilo osebje doma, ampak njena družina, ki svojo vest namesto z obiski miri s plačevanjem kompleksne detektivske operacije.

Krt je implicitna obsodba vsakogar, ki z izgovorom, da nima časa ali prostora, svojca strpa v dom in nato pozabi nanj. Namesto razgaljenja sistemskih nepravilnosti ali korupcije v domovih film postane preizpraševanje vesti otrok in vnukov: Kakšne so naše dolžnosti in koliko smo pripravljeni narediti? Koliko je vredno človeško dostojanstvo? Lahko v svojih starih letih pričakujemo več, kot smo dali od sebe? Sergio je dokaz, da se da ta in druga težka vprašanja zastavljati brez jeze in grenkobe: isti učinek se da doseči z nežno potrpežljivostjo. Poante – da krivca za težave ne moremo vedno iskati zunaj sebe – se v nobenem primeru ne da spregledati.

Ocena: 4-