Ukvarja se najprej z družinsko dinamiko, ljubosumnostjo starejšega sorojenca zaradi pozornosti mlajši, tudi z izgubo in z žalovanjem.

Igro gradi v treh pripovednih linijah, od katerih sta dve skoraj monološki in naravoslovno oziroma izpovedno specializirani. Gre za montažo prizorov o najbolj osamljenem kitu na svetu (kar je tudi izvirni naslov besedila, ki ga je prevedla Dijana Matković), ki se oglaša s frekvenco 52 hertzov, kakor se imenuje tudi njegov dramski glas, vendar se zaradi frekvenčne anomalije drugi nanj ne odzivajo. Drugi in vmes je glas klovna, ki govori o tegobah prekarnosti in poklica nasploh, in klovn je kot rdeči nosek, kot tisti, ki z zabavljaštvom krajša bolnim otrokom čas in blaži bolnišnično tesnobo.

Sorodna novica 52 hertzov – frekvenca pesmi "najsamotnejšega kita na svetu"

Osrednji del in najobsežnejši del igre je posvečen družini, v kateri po brezskrbnem otroštvu mlada deklica hudo zboli – verjetno za limfomom – in v kateri si njen brat že od otroštva želi, da bi bil astronavt, da bi se torej umaknil v globine vesolja in od tam gledal dol, ker so mu namišljeno pomanjkanje ljubezni in tegobe odraščanja neznosni. Besedilo sestavlja niz fragmentov, ki naj zaobjamejo celovito izkušnjo izgube, enkrat se spopada z mejo tolerance profesionalnega zabavljača, klovna, drugič s krhkimi razmerji znotraj družine, kjer smrt enega od članov pri drugih sproži celo vrsto nefunkcionalnih vedenj. Oče se že s hčerino boleznijo težko spopada in po smrti sploh pobegne, deček postane astronavt in v globinah vesolja posluša pesem osamljenega kita, mati ostane sama. Igra je spisana v očarljivi mešanici naivnega otroškega pogleda na svet in starševske rutine, ki utruja in daje občutek nezadovoljenosti, okvir vsemu daje znanstveni govor o anatomiji in parjenju kitov, kar prebijajo poetične pasaže, ki na videz zabrisujejo in mehčajo bolečino ob izgubi, hkrati pa jo sublimirajo, obkrožajo neizrekljivost bivanja in posamezno človeško eksistenco obkrožajo z zavestjo o majhnosti in nepomembnosti, ki se polno pokaže šele ob prostranstvih in skrivnostnosti vesolja in oceanov.

Kar so v čisto drugi, zabavnejši maniri zapeli Monthy Pythoni v filmu Smisel življenja, kjer nas po tem, ko pride ekipa veseljakov po ledvico darovalca in jih ne zmoti to, da je še živ, čudni škrat seznani s podatki o vesolju, niza število zvezd in razdalje in vidimo, da v vsem tem sistemu ena ledvica res ne bi smela biti težava.

Režiserka Mojca Madon je ob dramaturški asistenci Jake Smerkolja Simonetija igro dodatno razširila, tako prostorsko kot z nekaj nemimi ali dopisanimi prizori. Klovna igra Matija Rupel in nas pričaka že pred vhodom v malo dvorano ter popelje na balkon, kjer v nagovoru umesti tloris gledališke hiše v širši, tudi zgodovinsko poglobljen prostor, kar pove nekaj o njegovi pokopališki (pred)zgodovini, pozneje pa klovnovsko izkušnjo nadgradi s pogledom v radosti in tegobe mladega in na hierarhični gledališki lestvici najnižjega igralca. Rupel je pri preigravanju resničnih prigod iz gledališkega sveta prav neugnan in živahen, prebija rampo, govori hkrati o klovnovstvu in igralstvu in njegovih senčnih, pa vendar tudi veselih plateh, z anekdotami in iz izkušnje. Vendar že skupina klovnov, v katere se začasno preoblečejo njegovi soigralci, vsak s svojo specifično karikirano hojo in mimiko (klovnovske prizore sta oblikovala Ravil in Natalija Sultanova, za takšne priložnosti najbolj uigran klovnovski dvojec), ki prihaja na nastop, z brundanjem pogrebne pesmi in potem ob obupanemu prisluškovanju srca sugerira, da se bo vzdušje iz veselega obračalo proti bolečemu in neprijetnemu.

Družinski del se dogaja dvodelno na scenografiji Urše Vidic, najprej so gledalci na tribuni in je oder z nekaj potezami, s preprogo in kakšnim rekvizitom markirano družinsko stanovanje s pogledom na z rjuhami pokrite sedeže v parterju, in tam na robu stoji osrednja figura, Deklica v modrih kopalkah z violino, ki potem z začudenim izrazom na obrazu in z živahnim tekanjem od zida do zida dinamično kaže, kako velika je njena ljubezen. Ivana Percan Kodarin da vlogi s pretežno zunanjo pasivnostjo in ponotranjeno napetostjo precej skrivnostne eteričnosti, njen nasmeh sega skoraj onkraj, poznejše spoprijemanje z boleznijo pregnete s pravšnjo mero pristne (igralske) nedolžnosti in globljega, neoprijemljivega in sugestivnega sugeriranega védenja.

Starševski par odigrata Peter Harl in Marjuta Slamič, od divjih mladih let do družinske rutine in potem mučnega čakanja na izid bolezni. Z Žigom Udirjem, ki je Deček, sestavljajo tudi klovnovski trio, ki komentira in ironizira ter s tem na skupino razširja Ruplovega Klovna, in vsi trije prikažejo pri tem veliko discipline in smisla za ponotranjeno, na drže in gestiko zvedeno klovnovstvo; kot starša pa sta Harl in Slamič neugnana v mladostnih, pa zamolklo in pridušeno žalujoča v poznejših letih in oba svoji vlogi oblikujeta suvereno, s pravšnjo mero pri hitrih prehodih med razposajenostjo in poznejšo neizrekljivo izgubo.

Vendar doda, podobno kot v uvajalnem delu, režija uprizoritvi še dva močna, čeprav morda s trajanjem preveč čustveno napeta in s tem, paradoksalno, omiljena in razblažena poudarka – kar poskuša podčrtavati, se z ekstenzivnostjo pravzaprav izgublja, in ta temporalna neekonomičnost je mogoče tudi najbolj opazna pomanjkljivost te premišljene uprizoritve.

Najprej je pevski solo dramske osebe 52 hertzov, torej nepoznanega kita, ki ga, podobno kot anatomska dejstva in paritvene rituale morskih sesalcev, odigra Ana Facchini, in to je presunljiv jok, vešče vokaliziranje, avtor glasbe je Luka Ipavec, ki nam priklicuje kar najglobljo osamljenost in žalost, tudi v drugih delih je igralka sugestivna in kot pripovedovalka bioloških dejstev hladno natančna. Prav tako dolgo traja prizor Dečkove vrnitve z vesoljke misije k materi na juhico, ko se po smrti Deklice Mama pred nami preobleče v starko in jo potem vidimo ob samotnem preživljanju žalostnega preostanka življenja. Žiga Udir opremi Dečka s precej otroškega čudenja in tudi nerazumevanje sveta odraslih, mu beremo z obraza. Igra se počasi, hiperveristično in kot da v nekem drugem žanru zaključi z Dečkovim prihodom v fascinantnem vesoljskem skafandru – kostumograf je Andrej Vrhovnik, vizualni pojavi kita v barvah Deklice in kozmonavta in domiselni klovnovski kostumi priskrbijo tej premišljeni in drzni uprizoritvi nekaj vizualno močnih prizorov.