Glavni vlogi v tem procesu smo skoraj samoumevno oziroma prej instinktivno kot premišljeno in utemeljeno pripisali dvema pomembnima akterjema domače reproduktivne kinematografije: Ljubljanskemu filmskemu festivalu kot osrednjemu filmsko-festivalskemu dogodku pri nas in na drugi strani Kinodvoru, srčiki domače art kino mreže. Njuno delovanje je bilo premišljeno, kontinuirano in ambiciozno, pogosto sta se prepletala in komplementarno dopolnjevala. A ob tehtnejšem premisleku nikakor ne bi mogli zatrditi, da sta bila v tem pogledu med akterji domače reproduktivne kinematografije nekakšni izjemi. Vsaj enakovredna jima je bila namreč že vseskozi nacionalna televizija, ki je s svojimi filmskimi programi in cikli izvirno dopolnjevala aktualne preglede avtorskega, nacionalnega in umetniškega filma, z vračanjem v zgodovino pa celo prednjačila v zapolnjevanju sivih lis našega poznavanja zgodovine filma. Pa vendar je zaradi našega izrazitega favoriziranja pristne kino izkušnje vedno pristala nekako v senci obeh prej omenjenih akterjev, pri čemer moramo na tem mestu omeniti tudi Slovensko kinoteko.

A danes, ko smo soočeni s temeljno drugačnimi razmerami, ko nam aktualna koronakriza že skoraj leto dni onemogoča doživetje klasične izkušnje filma pred filmskim platnom, vloga nacionalne televizije znova stopa v ospredje. S svojimi bogatimi in uredniško dodelanimi filmskimi programi, kakršen je na primer Sedmi pečat, je nacionalka danes edini, s tem pa hkrati najpomembnejši ponudnik kakovostnega in raznolikega avtorskega, nacionalnega in umetniškega filma.

Filmov, kakršna je turška drama Zgodba o treh sestrah iz leta 2019, na številnih festivalih nagrajeno delo enega najprodornejših sodobnih turških cineastov, Emina Alperja, drugje namreč ne vidimo.

Seveda pa to še zdaleč ni edini razlog, ki bi klical k ogledu tega dela. Zgodba o treh sestrah nam ponudi izvirno in resnično domiselno interpretacijo dela enega klasikov svetovne književnosti, Rusa Antona Čehova. Alper zgodbo umesti v revno, odmaknjeno in s tradicijo prežeto okolje turškega hribovitega podeželja. Da se je režiser po navdih zatekel k Čehovu, enemu največjih mojstrov ubesedovanja tistega tesnobnega občutka brezizhodnosti, ki ga poraja ujetost posameznikove eksistence v revščino in nenaklonjene, skoraj sovražno nastrojene družbene miljeje, vsekakor ni presenetljivo. Bolj preseneti dejstvo, da se Alper kljub zgovornemu in v tem pogledu skoraj zavajajočemu naslovu ni lotil novega branja ene najslavnejših dram Čehova, njegovih Treh sester, pač pa je za izhodišče vzel eno njegovih manj znanih kratkih pripovedi.

A gledalec bo kmalu ugotovil, zakaj: z Zgodbo o treh sestrah se je Alper namreč lotil teme t. i. tradicije besleme, ko se družine pod pretvezo revščine in posledične nezmožnosti, da bi svojim otrokom zagotovile človeka vredno otroštvo, znebijo ženskih potomcev. Alper je to brutalno in neusmiljeno pripoved vizualno čudovito spojil s podobami surove, skoraj popolnoma jalove, a hkrati tudi presunljivo lepe pokrajine. Gledalca pa vse od prvih podob tudi na vizualni ravni seznanja z deprivilegiranim položajem ženske v tradicionalni turški družbi. Zgodba o treh sestrah je sijajna, idejno domiselna in vizualno čudovita preslikava literarnega realizma Čehova v filmske podobe. In hkrati še razlog več za ponovno srečanje s programom Sedmi pečat na naši televiziji.

Iz oddaje Gremo v kino.