Premiso Grofa bi prej kot Pablu Larraínu najbrž pripisali kakemu Taiki Waititiju: gre za literarizirano biografijo čilskega diktatorja Augusta Pinocheta, ki je ljudem pod svojim vojaškim škornjem pil kri – in to dobesedno, ker je več sto let star vampir. Pablo Larraín, po drugi strani, je tudi ljubljanskemu filmskemu občinstvu zadnja leta znan kot tisti režiser, ki snema razpoloženjske drame o elegantnih, a žalostnih ženskah (Jackie (2016), Spencer (2021) in v kratkem tudi biografija Marie Callas z Angelino Jolie v glavni vlogi). Grof je zanj logična izbira kot projekt nekje na presečišču med temi biografskimi projekti in zgodnejšo trilogijo, ki je obravnavala različne vidike Pinochetove diktature: Tony Manero (2008), Post Mortem (2010) in za mednarodnega oskarja nominirani Ne! (2012).

Podobno kot v drami Spencer bo Larraín tudi tukaj vladarsko rezidenco prikazal kot utesnjujoče, klavstrofobično domovanje duhov. Čilski režiser, ki svojo izhodiščno metaforo (diktator = parazitska prikazen, ki izsesava življenje svojemu gostitelju) v Grofu prižene do grotesknih skrajnosti, bolj ali manj uspešno lovi ravnotežje med pravičniško obsodbo grozot diktature in nadrealistično obarvanim humorjem, začinjenim s situacijsko komiko.

Predstavljajte si na primer prizor, v katerem mladi vampir Claude Pinoche, pomešan med rajo, na Place de la Concordu spremlja obglavljenje Marije Antoanete: po končanem spektaklu se splazi na oder in z radovedno naslado oblizne rezilo giljotine. Takoj zatem – z ukradeno glavo vladarice pod pazduho – odskaklja v zgodovino kot nekakšen obsceni anti-Forrest Gump in potuje od enega kriznega žarišča zgodovine do naslednjega. Na koncu pristane v Čilu, "nepomembnem kotičku Južne Amerike". Odločen, da bo zavladal tej "deželi kmetov brez očeta", poveljuje vojaškemu udaru in strmoglavljenju socialistične vlade Salvadorja Allendeja. Ustvaril si je svojo dokončno identiteto: ime mu je general Augusto José Ramón Pinochet Ugarte.

Sorodna novica Spencer

Film je posnet v črno-beli tehniki: ta čudovita estetiziranost je najbrž zavestna aluzija na nemški ekspresionizem in vampirsko klasiko Nosferatu. Kljub temu pa se zgodba ne osredotoča na čas francoske revolucije in prav tako ne na obdobje vojaške diktature. Dogajalni čas, ki ga s privzdignjeno izreko opisuje skrivnostna vsevedna pripovedovalka (njeno razkritje bo ena ključnih šal celotnega filma), je sedanjost, v kateri ostareli in izžeti diktator (Jaime Vadell) že od svoje (zaigrane) smrti leta 2006 životari na odročnem podeželskem posestvu. Družbo mu delata le še povzpetniška žena Lucia (Gloria Münchmeyer) in vdani butler Fyodor (Alfredo Castro), ki je bil v prejšnjem režimu vojni zločinec z apetitom po ubijanju.

Sitni starec, razočaran nad nehvaležnostjo Čila in pozabo zgodovine (še vedno mu niso postavili spomenika – pa redno preverja!), je tokrat pripravljen zares umreti: življenja in njegovih ciklov je enkrat za vselej naveličan. Z ženo si gresta na živce, vsak dan je prazen in podoben prejšnjemu. "Zakaj bi hotel še naprej živeti v deželi, ki me ne ceni?" kot jadikuje sam – v isti sapi nadčasovna pošast in pozabljena, preživeta kreatura. Na kup zbobna svojih pet sicer nevampirskih, a vseeno neznansko pogoltnih otrok, ki si od očetove smrti obetajo obveznice in račune v švicarskih bankah.

In tu je še mlada katoliška redovnica – redovnica, ki se kot Martin Sheen v Apokalipsi zdaj! po reki spušča v "srce teme", ne ravno v džunglo, a v čilsko odročnost, kjer jo čaka soočenje z demonom. Carmencita (Paula Luchsinger) je na posestvu dobrodošla kot računovodkinja, ki bo prišla na sled vsem Pinochetovim pozabljenim skladovnicam denarja, a v resnici ima seveda skrivno mislijo: skozi srce pošasti zabosti usodni kol. Bo ta Van Helsingova dedinja odrešiteljica čilskega naroda? Rahlo blazni lesk v njenih očeh priča o tem, da Carmencita ni tako preprost, enodimenzionalen lik.

Ob srečanju z mlado lepotico se skozi presahle žile ovenelega krvosesa požene sveža kri: pohotnemu starcu se je vrnila volja do življenja. Pod okriljem noči se začne spet podajati na svoje zloglasne love, na katerih si teši lakoto s srci in krvjo plebejcev – najbolj sočne so mlade ženske, a, roko na srce, spil bo vse, kar mu bo prišlo pod čekane.

Vadell je v naslovni vlogi subtilen, a odličen: v enem trenutku starikav, slaboten in odpisan, a že najrahlejši dražljaj ga lahko spremeni nazaj v nevarnega plenilca. Vse bolj se dozdeva, da je senilnost zanj le premetena maska, za katero se še vedno skriva isti ostri um, ki je kriv za množična mučenja in usmrtitve.

Od Larraínove satire ne pričakujte analitične, poglobljene analize Pinochetovega terorja, a njegova grenka satira bruha iz istega vrelca, ki je napajal tudi "resnejšo" festivalsko uspešnico Ne! Vseeno bi filmu lahko očitali, da s satiričnostjo izgubi del svoje ostrine; tudi največje okrutnosti so predstavljene na način, ki izzove kvečjemu osupel nasmešek. Na trenutke se zdi, da je dal Larraín nekaj duhovitim idejam in komiki absurda prednost pred težo krovnega sporočila. Ko je osnovna premisa enkrat vzpostavljena, se Grofove anekdote nizajo na rahlo repetitiven, celo antiklimaktičen način, kar pa se sklada s splošnim vzdušjem inercije in nemoči.

Kljub zgornjim pripombam pa je prizor uniformiranega generala, ki kot ptica roparica iz nočne more meče senco na speči narod, ena najmočnejših filmskih podob letošnjega leta. Zlo je večno, nam pesimistično sporoča, v različnih obdobjih in na različnih koncih sveta si nadeva le različne preobleke.

Ocena: 4