Zakulisje gledališke predstave se zdi enostavna tema, ki pa jo je Ivana Djilas odlično postavila na oder. Zagotavljamo: smejali se boste.

Sedemdeseta leta niso bila enostavna za britanska gledališča. Umetniško so sicer kot v 60. letih stremela k napredku, k neki progresivni formi gledališke umetnosti, vendar so zanos in optimizem krnile realne okoliščine. Večkrat se je zgodilo, da so morali predstave prestaviti ali odpovedati; ker pač ni bilo elektrike. Bil je čas energetske krize. Pozimi leta 1970 jih je prizadel še izbruh epidemije azijske gripe, zaradi česar je občinstvo ostajalo doma. Seveda pa so gledališča kot vedno pestile razmere, za katere so bili krivi sami člani gledaliških ansamblov.
Prav leta 1970 si je dramatik in pisatelj Michael Frayn iz zakulisja ogledal predstavo The Two of Us (Midva), ki jo je napisal za igralko Lynn Redgrave, sicer sestro bolj znane Vanesse Redgrave. Ugotovil je, da je dogajanje v zakulisju bolj zabavno od tistega na odru, čeprav je bila tudi drama The Two of Us farsa. In odločil se je napisati farso o zakulisju.

Hrup za odrom – svetovna uspešnica
Fraynova ugotovitev, da je zakulisje bolj zabavno kot oder, se je izkazala za pravilno. Farsa o tej temi Noises off (Hrup za odrom) je od praizvedbe leta 1982 postala svetovna uspešnica. Eno od broadwajskih uprizoritev so, denimo, odigrali kar 553-krat, po drami pa so posneli tudi ne preveč uspešen film, v katerem sta med drugim igrala Michael Caine in Christopher Reeve. Velja, da je Frayn s tem besedilom zaslužil pravo bogastvo.

Predpostavljam, da bo uspešnica dolgega veka tudi aktualna uprizoritev v ljubljanski Drami. A preidimo k bistvu …

"Jaz sem samo bog in trači ne pridejo do mene," pravi Lloyd Dallas, režiser predstave Brez vsega, priprave na katero spremljamo v predstavi Hrup za odrom. Omemba tračev na začetku je relevantna, saj lahko v dogajanju na odru zaslutimo, kako zelo v delo igralcev vdira zasebnost. Skupaj preživijo ogromno časa, spletajo in (dramatično) razpletajo se (začasna in skrivna) razmerja, že zaradi narave poklica določeno vlogo igra ljubosumje, opravljanje, tudi ničevost. Režiser mora biti tudi psiholog, čeprav pri tem pogosto uporablja svojstvene prijeme.

Sardine in vrata kot bistvo predstave
Hrup za odrom je predstava v predstavi. Igralci upodabljajo člane igralskega ansambla in ti uprizarjajo drugo igro, farso, ki nima kaj dosti smisla. Zato nekateri igralci, predvsem Frederick Fellowes (Robert Korošec) povsem 'brez potrebe' pod vprašaj postavljajo smiselnost in utemeljenost določenih režijskih odločitev.

Dogajanje se vrti predvsem okrog sardin, njihovega odnašanja in prinašanja pa tudi iskanja, in množice vrat. Teh je v hiši nenavadno veliko, tako pa nudijo možnost za uprizarjanje neke vrste skrivalnic, premikanja po hiši, ne da bi se osebe srečale in se zavedele, da v hiši niso same. Če je ansambel v igri rahlo 'razštelan', lahko za igralce Drame rečemo, da so izvrstni v 'tempiranju' prihajanja in odhajanja in jim zares učinkovito uspe uprizoriti komedijo izmikanja v prostoru.

In izmikanja je veliko. Igralci na odru namreč vadijo in uprizarjajo farso o paru, ki ga lovijo zaradi davčne utaje (Pia Zemljič in Robert Korošec), zato naj bi vsi mislili, da sta v tujini. Tako misli tudi oskrbnica hiše, v kateri živita (Saša Pavček), in ki se zato 'razkomoti' in si pripravi … sardine, seveda, in si želi ogledati prenos kraljevskega defileja; saj veste, tiste imenitne procesije z velikimi klobuki.

Prostorska uganka
Tudi agent iz agencije, ki posreduje hišo, misli, da para ni in zato tja dospe z mlado uslužbenko, ki jo hoče zapeljati (Iva Babić in Jure Henigman). V hiši se tako znajdejo vsi naenkrat, torej oskrbnica in oba para. Para za prisotnost drug drugega ne vesta, a vsi na trenutke slišijo nenavadne in neutemeljene zvoke, kovčki in škatle izginjajo in se pojavljajo, tudi obleka mlade uslužbenke izgine. Gre za igro s tem, česar realni prostor v resnici ne dopusti. Gledamo na nek način dvojni gledališki prostor; dve iluziji, katerih ponazoritev dobro podpre scena Sare Slivnik: okna v scenskem objektu vodijo pogled z enega odra na drugega in ta isti element zgolj zavrtimo in nastane še en popolnoma nov ambient.

Zasebne težave članov ansambla
Priprav na predstavo ne moti le to, da se vsi niso dobro naučili svojih vlog, denimo graciozna, a že rahlo priletna Dotty kot oskrbnica ves čas pozablja, kaj naj stori s sardinami, spet drugi včasih vstopijo skozi napačna vrata. Naglavni problem so zasebni problemi članov ansambla. Mladi Gerry (Henigman) in Dotty imata razmerje, vendar ima Dotty izbruhe ljubosumja; režiser je intimno povezan tako z asistentko (Saša Mihelčič) kot z igralko Brooke. Izbruhe ljubosumja sprožijo celo na videz tako banalni pripetljaji, kot je to, da rože, namenjene eni igralki, 'prevzame' neka druga ženska. Seveda pri celotni situaciji ne pomaga, da starega Selsdona, ki naj bi upodobil vlomilca (Valter Dragan), vedno znova zalotijo s steklenico viskija.

Vstop na oder ali popolna transformacija bitja
Ko se kaos v zaodrju že dodobra razbohoti in igralci komajda še 'lovijo' prave vstopne točke za svoje like, pravzaprav nastopi vrhunec predstave. Igralci v zadnjem trenutku ali pa tudi prepozno, ker so denimo ravno zapleteni v spor ali 'kuhajo mulo' ali pa so preprosto pijani, vstopijo na oder. In tedaj se v trenutku spremenijo: odvržejo svoje skrbi, postanejo dramski liki.

Zakulisja predstav osebno ne poznam in zagotovo Frayn pretirava – to terja že sam žanr farse –, vendar predstava vseeno sproži razmišljanje o tem, kakšen je pravzaprav proces vstopanja in izstopanja iz vloge; kako lahko nekdo v trenutku 'odloži' samega sebe in se ves svež, četudi je izmučen, predstavi pred občinstvom.

Domnevam, da nekaj resnice v prikazanem je in morda tovrstno dogajanje v zakulisju in na 'podstrešju' glav članov ansambla tudi pojasni kakšno zamudo z začetkom predstave.

Kaj bi brez odrskega mojstra
Pomemben moment dela Hrup za odrom je tudi to, da opozori na druge člene vsake gledališke produkcije. Včasih je veliko odvisno od tehničnega osebja. Tega odlično zastopa Saša Tabaković kot odrski mojster Tim Allgood, ki po potrebi 'skoči' v cvetličarno, hitro kaj 'zašraufa', se za rezervo nauči še nekaj besedila in sploh nekako drži vse niti predstave v svojih rokah. Drugače kot nepredvidljivi igralci je priseben, točno ve, kaj mora storiti in ves čas ostaja popolnoma profesionalen.

Farsa je brutalno težek žanr
Farsa, če naj bo inteligentna, ni lahek žanr; tudi ni lahka za uprizoritev, če se hoče režiser ogniti banalnosti. Frayn sam je o farsi napisal: "Farsa je brutalno težka oblika. In seveda jo tudi prezirajo. Če se ji smejiš, si izgubil svoje moralno dostojanstvo in (smeha, op. P. B.) kasneje nočeš priznati." Frayn je mojster farse.

V njegovem obsežnem opusu jih je kar nekaj in za nekatere je izbral prav nenavadne teme. Takšni besedili sta denimo Køpenhagen o fizikih Nielsu Bohru in Wernerju Heisenbergu ali pa Demokracija o zadnjih dneh zahodnonemškega kanclerja Willyja Brandta in o vlogi vohuna Günterja Guillauma pri njegovem padcu. Frayna odlikuje izredna razgledanost in študioznost, kar je denimo pred nekaj leti potrdil prav uspeh uprizoritve Demokracije v berlinskem Deutsches Theatru. Izredno zabavna drama je zgodovinsko tako verodostojna, da je navdušila tudi Nemce. Da, lahko rečemo, da Frayn lahkotni žanr farse jemlje izredno resno.

Tako se je počutil Bog, ko je ustvarjal svet
Če se vrnemo k metafori Boga. Režiser tudi reče, da zdaj ve, kako se je počutil Bog, ko je ustvarjal svet. Režiser ustvarja iluzijo sveta in je malo Boga. To na nek način ponazarja tudi lociranje režiserja med občinstvo. Režiser kot Bog gleda od daleč in usmerja; včasih, ko je angažiran drugje, se mora ansambel znajti sam, vendar je režiser navzoč tudi v svoji odsotnosti. Kar v tej drami morda ponazori režiserjev obisk njegove predstave. Čeprav naj ga ne bi bilo, si predstavo ogleda kot gledalec. In čeprav uradno odsoten, je še kako prisoten v zavesti igralcev.

Zlahka se lahko pojavijo interpretacije, da kaos, ki povsem zavlada v zakulisju (tudi zaradi steklenice viskija, ki si jo člani ansambla podajajo naokoli), simbolizira kaos, v katerega se lahko hitro pogrezne svet; in pa vsakdanji kaos, ki lahko hitro zavlada v življenju slehernika. Pa vendar, zakaj si ne bi dovolili uprizoritve brati dobesedno. Preprosto kot farso o zakulisju gledališkega življenja. Ivana Djilas je v resnici naredila izvrstno, strnjeno predstavo brezhibnega ritma. Preprosto zabavna je. In saj vendar ni nič narobe s tem, če se v gledališču kdaj smemo preprosto zgolj zabavati.