Sorodna novica Na festivalu v Locarnu premiera otroškega filma Igrišča ne damo! v režiji Klemna Dvornika

Med poletnimi počitnicami so bile naše tudi vse ulice okoli igrišč in otroški vrišč je tako glasno odzvanjal med bloki, da se je skozi okno marsikdaj zaslišal nejevoljen vzklik kakšne starejše gospe, naj za božjo voljo vendarle vsaj malo utihnemo.

Igrišča ne damo!, novi slovenski mladinski film režiserja Klemna Dvornika, je poskus obuditve tistega živahnega blokovskega dogajanja. 12-letna Alma se priseli v nov del Ljubljane in takoj pade v nemilost lokalne klape, ki se sicer ne preganja več po otroških igralih, temveč po lokalnem rolkarskem parku, ampak igrišče je pač igrišče.

In ko Alma s klapo podeli novico, da bodo njihovo igrišče v kratkem spremenili v navadno parkirišče, otroci zakopljejo bojno sekiro, vklopijo domišljijo ter se v slogu filma Poletje v školjki spustijo v pravi aktivistični boj z nerazumevanjem in – z bagri. Konec je seveda srečen, a največja zmaga je pravzaprav to, da jim je uspelo spomniti odrasle, kaj je v resnici pomembno in da se da vsaj samo z malo truda najti boljše rešitve. Boljše tako za naravo kot za lokalno skupnost.

Posebna odlika filma Igrišča ne damo! je sproščena in naravna igra vseh najmlajših članov zasedbe, ki jo dopolnjujejo izvrstne miniaturne bravure izkušenejših igralcev, kakršna je na primer vrhunski straniščni monolog Saše Klančnika, in zelo domiselno prehajanje med klasično filmsko kamero in telefonskimi posnetki, ki so dandanes absolutno dominanten del mladinske subkulture.

Klemen Dvornik ni utopist in zaveda se, da je svet današnje mladine drugačen, kot je bil v 80. letih, a s filmom Igrišča ne damo!, ki ga bogati tudi izjemna in izvrstno uvrščena glasba, poskuša zgraditi generacijski most, s katerim se povezujejo stare vrednote z novimi. Brez pokroviteljstva ali pridige, nepretenciozno, a z izvrstno energijo in odločnim sporočilom – blokovska igrišča so več, kot kažejo na prvi pogled.

Iz oddaje Gremo v kino.