Medtem ko je Izrael, oziroma ideja Izraela, za nekatere zgodba o odrešitvi, junaštvu in zgodovinski pravici, je za vedno več ljudi simbol zatiranja, kolonizacije in etničnega čiščenja.

Izrael je več kot le ideja, je država, katere obstoj je nemogoče in nerealistično zanikati, hkrati pa njena evalvacija z etičnega, moralnega in političnega vidika ni le mogoča, pač pa v zdajšnjem trenutku bolj nujna kot kadar koli, v uvodu v svojo knjigo piše Ilan Pappe. Izraelski zgodovinar, ki je moral zaradi kritičnosti na račun politike Izraela in tudi groženj s smrtjo oditi iz države in poučuje zgodovino na Univerzi v Exetru, predstavlja t. i. "nove zgodovinarje", tiste, ki preučujejo zgodovino Izraela na drugačni osnovi, torej ne skozi prizmo "državotvornosti".

Ta sicer temelji na sionistični ideologiji, ki, kot prikazuje Pappe, preveva ne zgolj uradno izraelsko politiko neodvisno od politične usmeritve, temveč tudi kulturno produkcijo, medije, izobraževanje in seveda vojsko. Ključnega pomena za uspeh ideje Izraela je prav sionistična interpretacija zgodovine. Pappe tako citira izraelskega zgodovinarja Šmuela Almoga: "Sionizem je potreboval zgodovino, da bi dokazal Judom, kjer koli so že bili, da so vsi del ene entitete in da obstaja zgodovinska kontinuiteta od Izraela in Judeje v starodavnih časih do sodobnega judaizma." Ob tem Pappe – po Benedictu Andersonu - opozarja, da nacionalna gibanja raje nacionalizirajo mrtve kot žive, saj bi se ti lahko uprli novovsiljeni identiteti. Gre torej za retroaktivno ustvarjanje - bolje rečeno fabriciranje - konsenza med Judi o ideji Izraela.

Kolektivni spomin mogoč le v duhu sionizma

Pri ustvarjanju in ohranjanju mita o Izraelu igra akademski svet izjemno vlogo. Zgodovinski narativ, ki ga je ustvaril, je postal namreč "glavno orodje za vzgajanje in ohranjanje nacionalnega kolektivnega spomina", piše Pappe. Sionizem je ponavljal tezo o Palestini kot o zemlji brez ljudstva (Arabcev) za ljudstvo (Jude) brez zemlje. Palestince je tako ignoriral, pozneje pa prikazoval v taki luči, da je upravičeval zanikanje njihove pravice do obstoja kot avtohtonega ljudstva. Pappe piše o rasizmu judovskih naseljencev do Palestincev že na začetku 20. stoletja. Tamkajšnje običaje so videli kot agresivne, poročila v Evropo o domačinih - oziroma "tujcih", kot so Palestince v Palestini videli sionistični naseljenci - pa so bila polna zapisov o neprijetnostih in čudaštvu. Evropske naseljence, ki niso o Palestini vedeli nič, je ob prihodu namreč šokiralo to, da tam že nekdo živi in da so prebivalci tako drugačni od njih. Takoj se je začelo izključevanje Palestincev, tako na področju zaposlovanja kot vsakodnevnih odnosov.

Takšna izključujoča ideja Izraela je nastajala torej že mnogo pred nastankom države leta 1948, to leto pa je osrednje poglavje v zgodbi o Izraelu. Predstavlja se ga kot konec dvatisočletnega izgnanstva in nevarnosti izumrtja ter kot odrešitev, ponovno rojstvo in zgodbo o uspehu sodobnih, osvobojenih Judov v njihovi domovini. Pappe pri tem opozarja, da pomeni pogled na to kot na pravljico ali kar namerno fabrikacijo "najpomembnejši izziv moralnim temeljem in veljavnosti ideje Izraela".

Ignoriranje kot priročna rešitev

Uradni zgodovinski pogled na izraelsko-arabsko vojno leta 1948, ki jo v Izraelu imenujejo "osvoboditvena vojna", je seveda (kot povsod po svetu) podrejen političnim ciljem v sedanjosti. Uveljavljeno izraelsko zgodovinopisje Izrael leta 1948 tako predstavlja kot Davida proti arabskemu Goljatu, čeprav, opozarja Pappe, celo uradni arhivski podatki iz tistega časa razkrivajo popolno vojaško premoč Izraela nad vsemi arabskimi sovražniki skupaj. Če je bil Izrael tako nebogljen, zakaj so Palestinci kar sami od sebe pobegnili z ozemlja pod njegovim nadzorom, kot gre uradno pojasnilo izgona 800.000 Palestincev? Ker priznanje etničnega čiščenja ni sprejemljiva možnost, je bil in še vedno je odgovor akademskega sveta preprosto ignoriranje palestinske plati.

Uradno razumevanje okoliščin nastanka Izraela je segalo onkraj politike. Tako so filmi o vojni leta 1948 polni propagandnih prijemov, nekaj, kar je glede t. i. polpretekle zgodovine dobro znano tudi pri nas. V teh filmih so Arabci le redko prikazani, če so, pa so anonimni, dehumanizirani, o njih ne izvemo ničesar. Nekateri filmi Palestince celo neposredno primerjajo z nacistično grožnjo. Splošno gledano so Arabci predstavljeni kot primitivni in hkrati nevarni zaradi njihove divjosti, zaradi česar so morali biti Judje toliko bolj sofisticirani in pogumni, Pappe pa označuje ta izraelski občutek izjemnosti kot "kombinacijo rasističnega kompleksa superiornosti, prepletenega s patološkim sovraštvom".

Postsionizem in neosionizem

Takšen instrumentaliziran pogled na preteklost je imel popoln primat skoraj pol stoletja z le redkimi dvomljivci. Sredi devetdesetih let 20. stoletja pa je vzniknil širši kritičen pristop do zgodovine (in s tem tudi do sedanjosti), ki se ga je prijelo ime postsionizem. Zgodovinarji, sociologi, novinarji in drugi so namreč tudi s pomočjo odprtja uradnih arhivov začeli rušiti to mitološko sionistično sliko Izraela, zaradi česar so bili označeni tudi kot veleizdajalci ne glede na točnost podatkov, na katerih so temeljila njihova dela.

Pappe nam v knjigi ponudi pregled postsionistov, pa tudi odzive na njihovo delo. Njegova ključna značilnost je sicer drugačno razumevanje zgodovinskega odnosa Izraela do Palestincev in arabskih sosed oziroma upoštevanje palestinskega narativa, razkriva pa tudi diskriminacijo znotraj judovske skupnosti (če ji lahko tako rečemo) same. Arabski Judje, ki so prišli v Izrael iz arabskih držav, kjer so živeli stoletja, so hitro začutili svoj manjvreden položaj, ki so jim ga zaradi izvora namenili izraelski evropski Judje, ki so zahtevali njihovo dearabizacijo. Pappe navaja sociologa Jahudo Šenhava, ki trdi, da so bili arabski Judje v Izrael pripeljani za zagotavljanje demografske večine Judov nad Arabci, ki so kljub izgonu še vedno predstavljali precejšen delež prebivalstva, pa tudi kot cenejša delovna sila, ki naj bi nadomestila izgnane Palestince. Judje z Zahoda se namreč niso priseljevali v zadostnem številu.

Devetdeseta leta Pappe povzema kot obdobje, v katerem se je podvomilo o celotni ideji Izraela, pri čemer opozarja, da je postsionizem le nadaljevanje prejšnjih poskusov prevrednotenja uradne zgodovine. Zaradi pristopa izraelskih "novih zgodovinarjev" do leta 1948 in njihovega razgaljanja uradnih mitov ter razsežnosti usode Palestincev pa so številni uradni dokumenti o izgonu in zločinih izraelskih vojakov spet zapečateni v arhivih in tako nedostopni javnosti.

Postsionizmu je po izbruhu druge intifade leta 2000 sledila radikalizacija prejšnje nevprašljive paradigme, kar Pappe imenuje neosionizem. Takratni upor Palestincev je v kontekstu globalne "vojne proti terorizmu" leto pozneje predstavljen kot še en dokaz ogroženosti Izraela, ki ne sme več dopuščati dvomov in spodkopavanja njegovih temeljev. Odprla se je prosta pot za skrajnodesničarsko izraelsko politiko, ki narekuje tudi sedanjo dinamiko v odnosu do Palestincev in Arabcev na splošno. Neosionizem je mogoče zaznati tudi v zgodovinopisju. Če so sionistični zgodovinarji izraelske zločine proti Palestincem preprosto ignorirali, jih neosionistični zaradi razkritij postsionistov ne morejo, a jih predstavljajo kot povsem neproblematične, tako rekoč državotvorne.

Spomin na holokavst kot polje manipulacij

Pomemben del "gradnje in trženja" ideje Izraela predstavlja holokavst, čemur se posveti tudi Pappe. Da je Izrael izkoriščal to tragedijo kot opravičilo za zatiranje Palestincev, sta med drugimi opozarjala Nahum Goldmann, predsednik Svetovnega judovskega kongresa, in Abraham Burg, nekdanji predsednik izraelskega parlamenta. Glavni kritiki manipulacij s spominom na holokavst pa so bili prav preživele žrtve holokavsta, poudarja Pappe, ki izpostavlja opozorila Izraela Šahaka. Šahak je denimo prvi opozarjal na navdušenje, ki so ga nekateri vodilni sionisti čutili do nacistov v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja. Eden izmed razlogov je bil tudi ta, da je bila Nemčija sovražnik Velike Britanije, ki so jo sionisti videli kot svojega sovražnika.

Sionistični voditelji v Palestini, kot recimo poznejši prvi izraelski premier David Ben-Gurion, pred vojno tudi niso podprli poziva k bojkotu nacistične Nemčije. To naj bi bila po Ben-Gurionovih besedah "neodgovorna bitka proti Hitlerju, dokler je vodja države". Sionisti v Palestini so bili tako edina judovska skupnost, ki se bojkotu nacistov ni pridružila, piše Pappe. Izraelski zgodovinar in novinar Tom Segev opozarja, da so obstajali stiki med nacisti in glavno judovsko vojaško skupino v Palestini Hagano vse do zime leta 1937. Sionistična ideja Izraela žrtvam holokavsta sicer ni naklonjena, opozarja Pappe, saj so te po Segevovih besedah predstavljene kot "ovce, ki gredo v zakol", namesto da bi bili pogumni uporniki.

Celo te, med njimi Pappe, izpostavljajo Mareka Edelmana, enega izmed voditeljev upora v varšavskem getu, pa so za uradno izraelsko politiko nesprejemljivi, če so kritični do nje in sionistične ideologije. Edelman je bil takšen primer. Nasprotoval je uradnemu prikazovanju njega in njegovih soborcev kot lepotcev, nekakšnih arijskih Judov. Bili so namreč "temni in umazani", je enkrat dejal, poleg tega pa zanj upor v getu ni imel sionistične podlage. Bil je namreč, kot je zapisal, človeška odločitev, kako umreti. Kot piše Pappe, pa ohranjanje večnega občutka strahu, za kar je najlažje uporabiti spomin na holokavst, omogoča trajno militarizacijo družbe.

"Najpogumnejši izraelski zgodovinar"

Pappe ponuja široko analizo razširjenosti ideologije, na kateri temelji sodobna država Izrael, pri čemer pa je vendarle pomembno izpostaviti, da je pri branju dobrodošlo predznanje. Avtor namreč osnovnih parametrov, ki so potrebni za razumevanje problematike, kot sta sionizem ali okupacija, ne razlaga podrobno. Knjiga predstavi glavne judovske disidentske glasove in njihovo utapljanje v morju (neo)sionističnega konsenza, ob tem pa predstavlja dobro izhodišče za nadaljnje raziskovanje alternativnih pogledov na zgodovino, kulturo in politiko Izraela.

Avtor, ki ga priznani avstralsko-britanski novinar John Pilger označuje za najpogumnejšega in najbolj načelnega izraelskega zgodovinarja, na dobrih 300 straneh bralcu pokaže, kako prevladujoča ideologija zaznamuje tako izraelsko politično kot kulturno in akademsko sfero, vse za vzdrževanje monopola nad razumevanjem preteklosti in doživljanjem sedanjosti. Od tega sta namreč odvisni prihodnost regije in Izraela kot sionističnega projekta.