Ni še vedno manj sprejemljivo, če je ženska uspešnejša od svojega partnerja? Bolj prepoznana, ali bog ne daj, v družbi celo bolj zaželena?
Ko je Ingeborg Bachmann, ena največjih avstrijskih literarnih ustvarjalk, ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja spoznala švicarskega dramatika Maxa Frischa, je bila že dodobra uveljavljena pesnica, pisateljica in predavateljica, prava literarna zvezda, ki je sijala vse od Rima pa do Berlina, nikakor ne neizkušena tudi na ljubezenskem področju. Ženska z načeli, samozavestna, samosvoja, brezkompromisna ustvarjalka, ki se je zavedala svoje vrednosti, hkrati pa tudi čustvena, ranljiva in zelo skrivnostna. Enako poseben in drzen je bil tudi Frisch, le precej bolj konservativen, čeprav se vsaj, če sodimo po perspektivi režiserke Margarethe von Trotta, tega očitno sam niti ni povsem zavedal. Vsaj na začetku burnega ljubezenskega razmerja, ki je Ingeborg kmalu odtrgalo od ljubljenega sončnega Rima in jo popeljalo v Maxov hladno urejeni Zürich, zagotovo ne.
Režiserka meni, da je bilo Ingeborgino razmerje z Maxom "poskus, da bi živela hkrati vezano in svobodno", zato v filmu enakovredno spremljamo obe plati pesničinega intenzivnega življenja, kar pa ima zanjo skorajda usodne posledice. Ko se je zgodil razhod, ki ga je ob vse pogostejših izpadih ljubosumja ter povsem različnih ustvarjalnih in življenjskih potrebah intuitivno že dolgo slutila, je bil čustveni zlom neizogiben in le potovanje v puščavo z mlajšim moškim, ki narativno na neki način retrospektivno okvirja celotno ljubezensko zgodbo, ji je prineslo kratkotrajno olajšanje.
Zdi se, da je bolj kot nad izgubo ljubljenega moškega razočarana nad izgubljeno iluzijo, da obstaja moški, dovolj močan za njene šibke trenutke.
Margarethe von Trotta, ena vodilnih nemških filmskih režiserk, že vse od samostojnega celovečernega prvenca leta 1978 daje glas ženskam, ki v svojem času niso bile zares slišane, ter z njim nagovarja nas danes in tiste, ki za nami prihajajo. In tudi film Ingeborg Bachmann: potovanje v puščavo, ki ga poleg domiselnega scenarija odlikuje igra obeh protagonistov, enigmatične po svobodi hrepeneče Vicky Krieps, in nezavedno v preživele vzorce ukalupljenega Ronalda Zehrfelda, ob že tako zanimivi življenjski zgodbi subtilno, a zelo odločno odpira prostor besedam ženske, pesnice, pred svojim časom. Izplača se mu prisluhniti.
Iz oddaje Gremo v kino.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje