Ob svetovnem dnevu romskega jezika, ki smo ga sicer prvič praznovali 5. 11. 2008, ko je izšel prvi romsko-hrvaški in hrvaško-romski slovar, smo se pogovarjali s Samanto Baranja, soustvarjalko televizijske oddaje Kaj govoriš in radijske oddaje Naše poti.

Samo v Evropi po neuradnih podatkih živi okoli petnajst milijonov Romov. Kljub temu romski jezik izumira. Gre predvsem za to, da ga tudi mlajši Romi ne uporabljajo prav pogosto?
Res je. Opažamo, da romski jezik počasi izumira. Mlajše generacije ga v marsikaterem okolju ne uporabljajo več za vsakdanjo komunikacijo, čeprav ga razumejo. Veliko romskih besed se nadomešča s slovenskimi, kar pomeni, da se izvirne romske besede izgubljajo. V prekmurski romščini se npr. namesto besede parikerav uporablja beseda hvala. V dolenjski romščini se to lepo kaže pri štetju, kajti v svojem jeziku štejejo samo do štiri, od tukaj naprej pa v slovenščini oz. hrvaščini, se pravi jek, duj, trin, štar, naprej pa pet, šest, sedam, osam …

V eni od vaših raziskav ste obiskali kar nekaj romskih naselij in se lotili vprašanja, kako pogosto je jezik sploh prisoten v vsakdanjem življenju Romov?
V okviru raziskave, kjer sem poizvedovala, kakšne so potrebe po učenju romščine v šolah, sem obiskala šest okolij, in sicer v Prekmurju, Mariboru, na Dolenjskem in v Beli krajini. Pogovarjala sem se tako z otroki kot tudi starši. Rezultati raziskave so me nekoliko presenetili, kajti v vseh obiskanih okoljih je romščina še vedno močno prisotna. Večina intervjuvanih otrok in staršev razume romsko in se v svojem domačem okolju pogovarja v svojem maternem jeziku, pravijo tudi, da so ponosni na svoj jezik. Spet drugi se tega jezika sramujejo in ga nočejo uporabljati niti doma niti v javnosti.

Prav to je tisto, čemur bi morali dati več pozornosti. Zakaj se toliko Romov, kljub vsem dostopnim informacijam, še vedno sramuje jezika, navsezadnje s tem tudi lastne identitete?
Razlogov za to je več. Eden je zagotovo tudi ta, da nekateri z zanikanjem lastnega jezika želijo prikriti svoje romsko poreklo, ker se bojijo odzivov iz okolice. Najbrž jih je strah, da jih družba ne bo sprejela, če bodo poudarili, da so Romi ali da znajo govoriti romsko. Nekateri tudi menijo, da če ne znaš romsko, nisi pravi Rom. Nekaj otrok, ki so sodelovali v prej omenjeni raziskavi, so tudi povedali, da jih je sram govoriti romsko, ker jezika ne poznajo dobro. Gre za otroke, ki romščino sicer vsak dan slišijo, ampak je ne uporabljajo. Pravijo, da ne želijo govoriti v romščini, da se jim drugi ne bi smejali, ker njihova romščina ni taka, kot je recimo tista od njihovih staršev.

Pri poskusu ohranjanja romskega jezika naletimo tudi na t. i. umetno romščino. Za kaj pravzaprav gre?
Gre za poskus ohranjanja romskega jezika, ki ima dva vidika. Prvi je ta, da nastajajo nove besede, pri katerih gre za dobesedne prevode iz slovenskega jezika ali kovanje novih besed, da bi zvenele čim bolj romsko. Če bi šli s temi besedami med Rome, jih najverjetneje ne bi razumeli oz. bi bili začudeni nad temi besedami. Po drugi strani pa lahko kovanje besed na tak način pripomore k razvoju in nadgradnji romskega jezika.

Ali nas upravičeno skrbi za prihodnost romskega jezika?
Romski jezik je jezik z neverjetno zanimivo preteklostjo in izzivalno prihodnostjo. Zaradi številnih ovir na poti v Evropo, prevzemanja jezikovnih značilnosti jezikov, s katerimi je bila v daljšem časovnem stiku, zaradi pestrosti sodobnih narečij ter zaradi vprašanj njenega ohranjanja, negovanja in obstoja si zasluži enakovredno mesto med vsemi jeziki. Na znanje tako posebnega jezika, kot je romščina, je treba gledati kot na prednost, in ne oviro.