Za uvod nekaj astronomske faktografije. To, da je bil 14. avgusta Jupiter v opoziciji s Soncem, pomeni, da je bila Zemlja natančno med Jupitrom in Soncem. Nadalje to pomeni, da se je ob Sončevem zahodu Jupiter pokazal na horizontu in zašel, ko je Sonce vzšlo. Te dni si tako zaradi lažjega opazovanja Jupitra lahko še bolje predstavljamo, zakaj so že številna stara ljudstva Jupiter enačila s katerim izmed svojih božanstev in zakaj so ga Rimljani v svojem panteonu postavili na najvišji položaj. Gre vendar za nebesno telo, ki so ga s prostim očesom opazovali že v antiki in je za Luno in Venero najsvetlejše telo na nočnem nebu, z njegovim opazovanjem pa je med drugim kot astronom zaslovel tudi Galileo Galilej. Natančneje povedano, Galilej je 7. januarja 1610 s teleskopom odkril štiri velike Jupitrove lune, ki jih je sam kot izraz poklona Cosimu II. Medičejskemu poimenoval Cosimove zvezde (Cosmica Sidera), danes pa uporabljamo imena, ki jim jih je namenil nemški astronom Simon Marius, ki je trdil, da je lune odkril hkrati z Galilejem in sam zase. Lunam je namenil imena Zevsovih ljubic – Zevs je namreč grški ekvivalent rimskega boga Jupitra –, Io, Europe, Ganimede in Kalisto.
Tempelj Jupitra Optima MaximaNajstarejša znana mitologija, v kateri nastopa Jupiter, sicer ni starorimska, ampak babilonska. V njej kot vrhovni bog nastopa Marduk, vendar so bili Rimljani tisti, ki so v čast Jupitra postavili najmogočnejši spomenik. To je bil rimski tempelj, posvečen Jupitru Optimu Maximu oziroma Jupitru najboljšemu in najmogočnejšemu. Gre za poimenovanje, ki Jupitra najbolj natančno opredeli kot vrhovno božanstvo, saj so sicer Jupitra glede na njegove druge funkcije poimenovali tudi na druge načine; kot bog vremena in neviht se pojavlja z imenom Jupiter Elicij, kot bog svetlobe se je imenoval Jupiter Lucetij, kot bog, ki vodi rimsko vojsko v zmage, je nastopal pod imenom Jupiter Victorij …
Kapitolska trojica - Jupiter, Juno in Minerva
Jupitrov tempelj, ki so ga v prvi izvedbi posvetili leta 509 pr. n. št., ni bil posvečen le Jupitru, ampak tako imenovani kapitolski trojici, ki sta jo poleg Jupitra sestavljali še boginji Juno, Jupitrova žena, kraljica bogov in boginja poroke, ter Minerva, starogrški Ateni sorodna boginja z mnogo vlogami; med drugim je nastopala v vlogi boginje medicine, modrosti, pesništva, bojevnikov, bila pa naj bi tudi izumiteljica poezije. Središče templja je bil vendarle kip boga Jupitra. Kipar ga je oblekel v tuniko, okrašeno s palmovimi vejicami in viktorijami, oziroma v tako imenovano tunico palmato ter v vijolično togo, okrašeno z zlatom , z latinskim poimenovanjem, v togo picto. Oblekli so ga torej v nošo, ki so si jo nadeli rimski generali, ki so slavili zmago. Prvi tempelj je do tal pogorel julija 83 pr. n. št., in sicer med vojnami med vladavino diktatorja Sule. V požaru so prav tako zgoreli Jupitrov kip in Sibilinske knjige, zbirka orakeljskih izrekov, zapisanih v grškem heksametru.
Tempelj je dal obnoviti prav Sula, o katerem se je do danes ohranilo izročilo, da je dal posebej za drugi Jupitrov tempelj v Rim prepeljati v korintskem slogu oblikovane stebre Zevsovega templja v Atenah. Vendar pa zelo verjetno ti stebri nikoli niso bili zares uporabljeni, saj upodobitve templja na kovancih prikazujejo stebre v dorskem slogu. Tempelj je bilo potrebno že nekaj desetletij po njegovi gradnji popraviti, saj naj bi ga močno poškodovale strele, ki pogosto treščijo na Kapitolski grič. Obnova templja je potekala pod Avgustom, ki je za razkošno obnovo namenil veliko sredstev.
Tudi drugi tempelj so porušili v vojnah. Leta 69 n. št. so na Kapitolskem griču potekali boji, ko se je Vespazijan v letu štirih cesarjev boril za vstop v Rim. Vespazijan je nemudoma po prevzemu oblasti prevzel projekt obnove templja, ki pa je bila dokončana šele pod Domicijanom. Kovanci zadnji Jupitrov tempelj predstavljajo kot zgradbo s klasičnim grškim pročeljem v heksastilu oziroma s portikom, ki ga zaznamuje šest stebrov, ki podpirajo timpanon. V prostoru za zunanjo kolonado, ki sta ga določali dve vrsti notranjih stebrov, pa so stali kipi Jupitra, Minerve in Junone.
Postopno plenjenje in 'nov vzpon' v rensansi
Tempelj je propadal postopoma, tako kot je propadal zahodni del Rimskega imperija. V šestem stoletju je sicer še veljal za eno izmed čudes sveta, a so že v petem stoletju odnesli zlate plošče na vratih, stoletje kasneje so odstranili polovico zlatih ploščic, Narses, eden izmed generalov vzhodnorimskega cesarja Justinijana I., je leta 571 odstranil kipe vseh treh božanstev ... Nadaljnja zgodovina razpadanja in razdiranja templja ni znana, znano pa je, da so v 16. stoletju po naročilu Bernardina Caffarellija na njegovih ruševinah zgradili palačo, ki jo včasih pripisujejo celo Rafaelu, čeprav Vasari poroča, da jo je v resnici načrtoval Rafaelov sin Lorenzo Lotti. Tako je v renesansi, ki je odkrivala posebnosti Jupitra in njegovih spremljevalcev, izginilo Jupitrovo tuzemsko domovanje in ljudje so se spet zanimali za njegov nebeški dom.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje