Diplomiral je iz gledališke in radijske režije na AGRFT-ju, poleg tega je performer, tekstopisec, kolumnist, prevajalec, producent, po potrebi tudi računalniški programer in postavljavec spletnih strani. Skoraj vse svoje življenje je samozaposlen v kulturi, zato je lahko iz prve roke napisal, da ministrstvo za kulturo s samozaposlenimi ustvarja "prekarne reveže".

Njegova prva redna zaposlitev je prišla v letu 2021, ko je postal direktor Prešernovega gledališča Kranj. Pred tem je bil tudi umetniški vodja gledališča Glej. Po navedbah ministrstva za kulturo je v prijavljenem programu izkazal prepričljivo, smelo in najbolj izvedljivo vizijo poslovanja Cankarjevega doma v naslednjih petih letih. Še eno njegovo ustvarjalno dimenzijo predstavlja glasbeni duet Natriletno kolobarjenje s praho, ki je menda nastal zaradi vase zaprte slovenske literarne scene in je bilo treba poiskati drugo pot do tistih, ki jih je s svojimi pesmimi hotel doseči. Jure Novak je pred časom dejal: "Preden sem postal ta psovka – kulturnik – sem bil odjemalec kulture. Uživač kulturnih dobrin."

Kaj vas je motiviralo, da ste napisali vizijo in program ter se prijavili za mesto generalnega direktorja Cankarjevega doma?
Veliko sem se spraševal v tistem kratkem času, ki sem ga imel na voljo, ali naj se prijavim ali ne. V resnici s težkim srcem zapuščam Prešernovo gledališče Kranj, kjer smo v treh letih, lahko rečem, dosegli izjemne rezultate in predvsem odlično sodelovali. Ampak zdelo se mi je, da gre za priložnost, ki se mogoče ne bo hitro ponovila, in da sem zdaj karierno in osebnostno na točki, ko se mi še ljubi sprejemati takšne izzive. Star sem 44 let in mogoče čez pet let ne bo enake situacije. Ocenil sem, da sem zdaj na poziciji, ko se lahko taki izjemno zahtevni in kompleksni vlogi res posvetim. Hkrati mislim, da Cankarjev dom potrebuje sveže ideje in prenovo. In to je v bistvu spodbudilo potem mojo odločitev.

Slišati je, da je bilo lobiranje za še en mandat dozdajšnje direktorice zelo intenzivno in da je preraslo tudi v grobe in umazane pritiske. Ste bili tega deležni tudi vi, denimo ste dobili kakšen namig, da bi bilo bolje, da odstopite od kandidature?
Ne. Z mojega vidika je bil postopek zelo čist in transparenten. Izpolnil sem zahtevano dokumentacijo, pripravil vizijo, imel sem dva razgovora, enega na ministrstvu, enega s svetom zavoda. To je pa v bistvu to, kar se mene tiče. Seveda sem spremljal v medijih, kaj se dogaja. Ves čas se mi je zdelo, da je postopek pregleden in jasen.

Če bi morali zdaj ad hoc določiti svoje ustvarjalno sidrišče, bi verjetno izbrali gledališče?
Zagotovo. V gledališču delam predvsem vso svojo umetniško kariero, se pravi od diplome na akademiji. V uvodu ste našteli še vrsto drugih poklicev, ki sem jih opravljal, tako da si upam trditi, da poznam kulturo od zunaj in od znotraj. Absolutno imam tudi slepe pege, na primer, z arhitekturo se nisem nikoli ukvarjal. Veselim se, da se bom moral malo bolj posvetil klasični glasbi, saj sta moji matični glasbeni zvrsti oziroma področji rock in džez. Gledališče pa je seveda prva ljubezen, ampak se bojim, da bo moje režisersko delo v gledališču moralo nekaj časa počakati. Mislim, da ob takem zalogaju, kot je Cankarjev dom, ne bom imel veliko časa posvečati se lastni ustvarjalnosti.

Če narediva preskok iz Kranja v Ljubljano. Katerih ključnih lekcij ste se naučili med vašim vodenjem Prešernovega gledališča Kranj, ki jih nameravate dobro unovčiti v Cankarjevem domu?
Zanimivo vprašanje. Seveda je velik del nekih čisto praktičnih, bom rekel, praktičnih lekcij, preverljivih. Predvsem pa se mi zdi, da sem se spopadel s sabo v malo drugačni vlogi na vodstvenem položaju. Pred tem sem imel izkušnje kot režiser, ko sem vodil ekipe, lokalne in mednarodne, k nekemu skupnemu cilju. Ampak vseeno gre pri režiji za krajše projekte, dela se intenzivno in krajši čas, doseže rezultat in potem greš naprej. V PGK-ju pa se bil soočen z vodenjem in sodelovanjem na daljše obdobje, z več skrbi za odnose v kolektivu in več skrbi za zdravstveno in mentalno stanje zaposlenih. Pri vodenju Prešernovega gledališča Kranj je bila dobra lekcija pričakovanje javnosti in zdi se mi, da sem se uspešno zmenil sam s sabo, da tu ne gre za moje preference ali moj okus, ampak da so potrebe in zahteve, ki jih moram izpolnjevati, delati na širini in absolutno bom to krvavo potreboval tudi v Cankarjevem domu.

V svojem gledališkem in glasbenem delu ste se želeli odzivati na nazadovanje družbe v duhovnem in političnem smislu. Ali se boste na to odzivali tudi s pozicije generalnega direktorja Cankarjevega doma?
Absolutno se zavedam, da bom na tej novi, izjemno odgovorni poziciji predstavljal Cankarjev dom kot celoto, kar pomeni, da bom v njem reprezentiral in soustvarjal slovensko kulturno politiko. Seveda to pomeni, da bodo moja osebna stališča stopila nekoliko v ozadje. Zagotovo bom vztrajal pri etični in profesionalni drži, na kateri vztrajam že vso svojo kariero. Cankarjev dom mora biti dom za vse. Moramo se upreti praznim ideološkim delitvam, skrbeti moramo za pravičen in kakovosten odnos do sočloveka.

Kako se po vašem mnenju kulturni menedžment razlikuje od menedžmenta nekega proizvodnega ali storitvenega podjetja?
Kot javni zavod z zelo jasno vpisanim mandatom smo vsaj delno "izstopljeni" ali pa odmaknjeni od kapitalizma, od ustvarjanja dobička. To je prva razlika. Druga pa je, da je delo v kulturi ustvarjalno delo, ki je lahko bolj oplajajoče in nudi več zadovoljstva. Vsaj tako si predstavljam, ker že vse življenje delam na tem področju. Hkrati so pa osnovni postulati, na primer, kako se ravna z delavci, s strankami, ter da posledično na koncu koncev ustvariš kakovosten izdelek, lahko zelo sorodni. Mislim, da dobro podjetje z jasno etično pozicijo in kakovostnim odnosom do delavcev je zelo podobno vodeno kot neka taka ustanova, kot je Cankarjev dom.

Omenili ste, da bo režija v gledališču morala med vašim opravljanjem mandata generalnega direktorja Cankarjevega doma verjetno malo počakati. Ampak ne bo pa čakal novi album zasedbe Natriletno kolobarjenje s praho, ki je napovedan za prihodnje leto.
Res je, predvsem zato, ker so skladbe že posnete, vinili se že tiskajo na Poljskem in na njih je zapisano kot leto izida 2025. V bistvu gre za zelo butičen projekt, ne nadejam se, da bi se nenadoma lansirala moja rokovska kariera. Mislim, da toliko, kolikor bo Natriletno kolobarjenje s praho zahtevalo moje angažiranosti, bom to brez težav in z veseljem opravil v prostem času.

Kot nekdanjega računalniškega programerja vas moram vprašati, kako vidite vlogo umetne inteligence v umetnosti?
Mislim, da v resnici nimamo težave z umetno inteligenco, ampak imamo težavo, kot na vseh drugih področjih, s kapitalizmom. Že samo poimenovanje umetna inteligenca se mi zdi problematično, saj gre samo za orodje kot vsako drugo. In če sem zelo banalen, tudi če bi ta umetna inteligenca res delovala, je prav gotovo ne potrebujem za to, da mi piše pesmi ali novinarske prispevke. Absolutno pa lahko pride prav pri avtomatizaciji in nadomeščanju duhamornega človeškega dela. Seveda pa bo razvoj te tehnologije, tako kot razvoj marsikatere druge, spremenil krajino tudi v kulturi. Po drugi strani moramo v Sloveniji in še bolje na nivoju Evropske unije sprejeti jasno regulativo in nadzor razvoja in uporabe teh orodij. Na primer zelo vprašljivo je ravnanje avtorjev jezikovnih modelov, ki so si vzeli pravico učiti svoje stroje kar iz celotnega človeškega korpusa zapisanih besedil. To nikakor ni samoumevno, da smejo uporabiti delo ljudi za učenje strojev, ki bodo potem te ljudi nadomestili. Enake težave in vprašanja smo srečali že pri razvoju robotike. Mislim, da se vsaj naš del zahodnega sveta načeloma razmeroma dobro sooča s temi izzivi in upam, da se bomo tudi v prihodnje.