Če bi moral z eno besedo opisati, kaj je bistvo Kafkove literature, bi rekel, da je to pravičnost. To mnenje je na literarnem pogovoru v organizaciji Študentske založbe o osebnosti Franza Kafke podal prevajalec Štefan Vevar. Če sama pridam misel literarnega kritika Edmunda Wilsona, da gre pri Kafki za "verbalizacijo brezpomembnosti oziroma ničevosti", in misel Mojce Kumerdej, da gre pri Kafki za svet izgubljene avtoritete oziroma stanja, ko sami na sebi nepomembni subjekti zasedajo določene 'pozicije moči', se že vrinemo v srž 'kafkovskega kompleksa', pri oblikovanju katerega je vendar ključno vlogo igral oče. To vlogo lahko (oziroma bomo lahko) spoznamo v znamenitem Kafkovem pismu očetu, ki bo v programu integralnega prevoda Kafke pri Študentski založbi izšlo letos.
Kako pobegniti iz očetovega naročja
Filozofinja in pisateljica Mojca Kumerdej se je v izpeljevanju misli o Kafkovem odnosu z očetom najprej navezala na francoskega filozofa Georgesa Batailla, ki je za delovni naslov celotnega Kafkovega opusa predlagal Kako pobegniti iz očetovega naročja. Oče je pri Kafki pravzaprav enigmatična oseba, ki se po mojem mnenju vpenja med dve protislovni poziciji; ena je pozicija patriarhalne družine in v habsburški Avstriji zapovedane slepe pokornosti, poslušnosti brez razumevanja smisla te poslušnosti, druga pa nakazuje rahljanje teh spon, ki se sicer uveljavi šele v teku 20. stoletja. Tudi Kafka sam pri sebi ni natančno vedel, katera pozicija je (naj bi bila) njegova.
Neposrečen Kafkov najstniški diskurz o seksualnosti
Mojca Kumerdej je v tem oziru izpostavila trenutek 'razčaranja' osebe Kafkovega očeta, od katerega Kafka tako ali tako ni dobil striktne judovske vzgoje, ki bi mu prek vcepitve nerazgradljivih imperativov poslušnosti na neki način tudi zagotovila varnost; varnost pred lastnim izpraševanjem (ne)smisla. Kumerdejeva nas usmeri k dogodku, ki se je primeril, ko je imel Kafka 16 let. Kafka se je tedaj, sicer ne da bi z besedo direktno omenil spolnost, pred očetom nekako postavljal, koliko da on že ve in ima izkušenj v seksualnosti. Zdi se, da pričakuje očetovo grajo, oče pa mu odgovori, naj kar počne 'to' še naprej in mu celo da nekaj nasvetov glede varnega početja 'tega'. To je Kafko sesulo, sesulo je njegovo iluzijo avtoritete oziroma je drastično razcepilo očeta kot avtoriteto na tisti del, ki ga je treba ubogati, in na obsceno stran te avtoritete, ki predstavlja oziroma ki kar zagotavlja obsceni užitek. To pa je tudi težava, kajti obsceni užitek ne sme biti dovoljen, prava avtoriteta ga mora prepovedovati.
Izpraznjenost oblastnega mesta
Pravzaprav bi lahko očetovsko (ne)avtoriteto imeli tudi za sindrom strukture, ki določa Kafko, njegovega očeta in like Kafkovih literarnih del. To je struktura avstro-ogrske in pozneje, po prvi svetovni vojni tudi še avstrijske birokracije, katere moč je temeljila na iluzorni veri v dejansko moč te birokracije, ob čemer velja tudi navesti Kafkovo misel, da je svet zgrajen na lažeh, da je človek brezupno ujet v svoje iluzije. Mojca Kumerdej je tako kot agens sodobnosti Kafkovega pisanja izpostavila tematizacijo praznega mesta; gre za izpraznjenost oblastnega mesta po koncu kraljeve oblasti, po koncu božje oblasti. Preostane nam le še omrežje oblastnih funkcij, katerega nevralgične točke pač lahko zaseda kdor koli v katerem koli času. To je tudi trenutek razgradnje neke jasne orientiranosti v človekovem življenju, ki ga je prav tako v razmišljanju o sodobnosti Kafkove literature izpostavil Vevar. Po njem Kafka piše o dezorientiranostih, ki so sicer zares določile šele svet po drugi svetovni vojni, ko je Kafka tudi zares postal slaven in priljubljen.
Kafka se torej v ta svet dezorientiranosti vključi prav zaradi očeta. In s tem skuša na neki način obračunati tudi z več kot 100 strani dolgim pismom očetu, ki pa ga očetu nikoli ni poslal. Aleš Šteger, urednik zbirke Kafkovih del, to pismo imenuje spreten literarni manever, s katerim želi Kafka bralca usmeriti k neki določeni moralni sodbi v zvezi z njegovim očetom. Šteger se sklicuje na pisanje Guattarija in Deleuza o Kafki in tako izpostavi taktiko prekoojdipizacije. Ta naj bi pomenila, da želi Kafka poiskati možnost v tem. V čemer je bil oče neuspešen. To se kaže tudi v težnji po pravičnem delovanju, ki jo je izpostavil Vevar. Po njem poskuša Kafka kompenzirati očetovo neprijaznost do ljudi, za katere Kafka meni, da si te neprijaznosti niso zaslužili. V tem pravičniškem dispozitivu Kafkov oče nenehno izgublja in se kaže kot nepravičen, tog, slab, tudi ko svojo neprijaznost razlaga s svojo nezmožnostjo pretvarjanja, ki naj bi jo sicer imeli drugi, to je prijazni očetje.
Kreativni zavarovalniški agent
Oče Kafko vedno usmerja, usmerja ga tudi v zarokah, ki jih Kafka sicer vse po vrsti razdre, usmerja ga v posel, pravzaprav do konca življenja. Kafki beg ne uspe in morda bi lahko dejali, da niti ni hotel, da bi mu uspel. Šteger tako izpostavi poročila Kafkovih sodelavcev v sicer togem zavarovalniškem poklicu o Kafkovi izredni predanosti in iznajdljivosti v poročanju o njegovem delu pri obiskovanju tovarn. Ni neverjetno, da Kafka niti ni hotel iziti iz tega dezorientiranega in nujno nezadovoljivega življenja, razpetega med zavarovalniško delo, razdiranje več zarok in očetovo dvoumno osebnostjo; morda gre tu le za en vidik tega, kar je bilo tudi omenjeno na pogovoru, da se Kafka ni poročil zato, ker je menil, da lahko izbira med udobnim zakonskim življenjem ali pa pisateljevanjem. Za svojo sposobnost pisanja se je namreč zelo bal. In Mojca Kumerdej, ki kot veliko odliko Kafkovega pisanja izpostavi njegovo samoironijo, tudi meni, da je težko najti pisatelja, ki bi iz 'jamranja' o tem, da ne more pisati, pravzaprav 'spisal' svojo kariero.
Dodajmo še, da je bila okrogla miza v Klubu Cankarjevega doma, ki jo je povezovala Marija Zidar, eden od dogodkov, ki spremljajo velik projekt Študentske založbe. Gre za pripravo integralnega prevoda Franza Kafke, ki bo vseboval tudi prevode nekaterih fragmentov, ki so 'ušli roki Maxa Broda', in pa tudi Kafkova pisma. Tako želi Študentska založba na novo predstaviti enega najbolj kompleksnih avtorjev, ki pa je problematičen tudi zato, ker je predvsem prek sklicevanja na sekundarno literaturo in (pre)mnoštvo interpretacij pogosto tudi napačno predstavljen.