Raziskovalci so izsledke svoje študije objavili v recenzirani reviji Journal of Anthropological Archaeology. Pobarvane posmrtne ostanke so našli v kamnitih podolgovatih stolpih, imenovanih čulpe, ki jih študija opisuje kot "nadzemne in podzemne mrliške zgradbe, ki imajo odprtine in vsebujejo (ostanke) več posameznikov." Čulpe so bile v uporabi za pokope že od leta 1000, njihova uporaba pa se je nadaljevala do leta 1825.

Barvanje po odstranitvi skalpa
Analiza barv je pokazala, da so bili na kosti naneseni pigmenti, ki so bili v glavnem namešani iz hematita oziroma (rdečega) železovega oksida in cinabarita. Barve so nanesli po tem, ko so umrlim odstranili skalpe. Raziskovalci so testirali pigmente na 38 različnih vzorcih, med katerimi je bilo več kot 20 lobanj.

Pobarvani so posmrtni ostanki različnih posameznikov - tako moških kot žensk in tudi otrok. Na nekaterih izmed pobarvanih posmrtnih ostankov so vidni znaki poškodb, nekatere izmed lobanj so podolgovate, kar pa ni neobičajno za čas in prostor, v katerem so živeli ti posamezniki.

Raziskovalci menijo, da so razlike med posamezniki, ki so bili deležni posmrtnega pigmenta in tistimi, ki ga niso, pokazatelj razredne hierarhije. "Rdeči pigment je služil kot družbeni identifikator, ki je materializiral razlike med mrtvimi, kar dokazuje dejstvo, da je razmeroma malo posameznikov - večinoma odraslih in moških -, ki so pigmentirani," so zapisali v študiji.

Vprašanje izbire določenega pigmenta
Ob tem pa je vrsta pigmenta, ki je bil uporabljen, še bolj kazala na razlike med ljudmi. Cinober, iz cinabarita pridobljen živo rdeč pigment, je na primer verjetno označeval višji razred kot barve, pridobljene iz hematita. Dejanje nanašanja barve prav tako dokazuje zelo družben proces umiranja. Dodajanje barve na lobanje je pokojnike popeljalo v novo vrsto obstoja, v njihovo fizično in duhovno stanje je prineslo novo bitje.

Sprememba ontološkega statusa mrtvih
Raziskovalci so nadalje zapisali, da "nanos rdečega pigmenta na človeške ostanke si razlagamo kot del dolgotrajnega procesa družbenega umiranja, ki je spremenil ontološki status mrtvih in prispeval k razvoju družbenih razlik in skupinske identitete." Tovrsten proces, kjer družbene prakse vključujejo celo ostanke davno umrlih sorodnikov, "lahko rezultirajo v preobrazbi živega bitja v 'novo entiteto z novo vrsto obstoja'."

V študiji piše še, da je tovrstno ravnanje s posmrtnimi ostanki imelo tudi drugo vlogo. Raziskovalci namreč verjamejo, da je barvanje okostij imelo vlogo pri duhovni zaščiti pred kolonialnim evropskim vplivom. Uporabljeni pigmenti naj bi pomagali pri zaščiti pred evropejskim skrunjenjem in ropanjem. Pravzaprav so nekatere pobarvane ostanke postavili čez druge, nepobarvane ostanke, da bi jih na ta način zaščitili.