Pariško razstavišče predstavlja J. M. W. Turnerja (1775-1851), britanskega slikarja, ki ga imajo za romantičnega glasnika skorajšnjega nastopa impresionizma, za mojstra slikanja svetlobe in za tistega, ki je krajinskemu slikarstvu uspel podeliti ugled, ki je prej pripadal le 'politično mogočnemu' slikarstvu zgodovinskih prizorov. razstava Turner in mojstri, ki je že bila na ogled v londonskem tatu, predstavlja več kot sto platen, v katerih spoznavamo Turnerja in tiste slikarje, s katerimi je Turner skušal tekmovati. Prav tema tekmovanja je zelo pomembna, ko govorimo o Turnerju.
Čeprav ga imajo za samoniklega mojstra, ki je razvil docela samosvoj slog, se je Turner v resnici nenehno oziral k drugim mojstrom; tako k sodobnikom kot tudi k predhodnikom. V tem oziru je znamenito njegovo delo Helvoetsluys, ki je tokrat prvič po letu 1832 razstavljeno skupaj s Constablovo sliko Odprtje Waterloojevega mostu. Znano je namreč, da je Turner na sliko dorisal rdečo bojo, ko je bila razstava že postavljena. Tako je želel na nek način parirati Constablovi mojstrski obravnavi rdeče barve. No, ob Constablu se bodo v pariškem Grand Palaisu do 24. maja merili še Rembrandt, Poussin, Willem van de Velde in drugi slikarji, h katerim je Turner rad 'špegal'. Posebno omembo zahteva ime Claude Lorrain, francoski baročni slikar, ki je v 17. stoletju slovel kot odličen krajinar. Turner je prav delo Lorraina, ki je najbolj intenzivno deloval v Italiji, še posebej natančno preučeval.
Nekaj velja materialna narava ali pa le sublimno v njej?
Glede J. M. W. Turnerja so se pogosto kresala akademska peresa. Medtem ko so eni v njem videli predvsem predhodnika impresionizma, ki je skušal ujeti pravi značaj narave, ko je 'lovil' njeno svetlobo, so drugi poudarjali, da je šlo Turnerju v prvi vrsti za upodabljanje duhovnosti tega sveta. Turnerjevo slikarstvo naj bi bilo tako vaja iz sublimnosti, ki je tako 'mučila' vse romantične umetnike, pri tem pa je potem bolj po naključju kot ne postal glasnik prihoda impresionizma. Še posebej to velja za njegovo pozno obdobje, ko je uporabljal vedno bolj transparentno barvo, jo plastil in tako ustvarjal skoraj prosojne nanose, ki so, svetlikajoči se, upodabljali obenem božansko svetlobo in nenavadno, v pomenu neulovljivo naravo.
Ne glede na to, kaj je v resnici želel upodobiti J. M. W. Turner, pomembno je, da je bil Turner raziskovalni duh, ki si je eksperimente mogel privoščiti, ker mu ni bilo treba skrbeti za materialno eksistenco. Eksperimenti so se izkazali za uspešne. Že v svojem življenju je bil cenjen slikar in ena največjih avtoritet med kritiki 19. stoletja John Ruskin je Turnerja opisal kot umetnika, ki "vznemirljivo in resnicoljubno meri razpoloženje narave".