Vprašanje se je dotaknilo tudi pesnika Aleša Jelenka, večstranskega urednika, pisca iger in občasnih esejev, voditelja ustvarjalnic in priložnostnega sodelavca tam, kjer se sodobnost kreše sama s seboj. Torej: paralelna vesolja so pesmi, zbrane v treh nizih ali na treh področjih ali celo v eni sami možnosti, kakor se začne pesem, ki je zbirki dala naslov:

"Možnost, da smo sami, / je nična. In ničnost / je gromozanska!"

Pesnik trči ob osnovno težavo, ki se ji pravi množinski ali edninski samostalniki. Je vesolj več ali zgolj eno? V zvezi s tem vprašanjem se je smiselno spoprijeti z Descartesovo zavrnitvijo obstoja praznine. V pesmi z naslovom Vprašanja, težka kot hurikan pesnik takole povzema svoje stališče do filozofskega spraševanja:

"Ničesar / ne potenciram, zgolj fantaziram / o človeštvu, / ki ga bodo ta / in drugačna / vprašanja / tudi dejansko / zanimala."

Pesnik se torej spusti v prihodnost, saj zaznava, da je tematika odprtosti oziroma zaprtosti vesolja ključna, a se ob temsooča z vseenostjo sobivajočih. Za tovrstno spraševanje nekako ni zanimanja. Na tovrstno stališče vsaj namiguje motiv na naslovnici, na kateri človeška postava, sloneča na čeri, opazuje lom valov oziroma morje, ki se v slapu spušča v globino ob nevihtnem nebu, vse je zlito, celo zalito. Vse skupaj je torej prelivanje in takšna je tudi pesnikova besedna vesoljnost. V tej zbirki se nahaja izbrušeno besnenje besed, s katerimi pesnik predrugači že izpesnjeno, že do meja dorečeno, prek medznakovne beline papirja izpisano. Pravzaprav je v zbirki vzporednih pesmi mogoče najti tako rekoč vse pesniške izraznosti, ki so bile že izpisane. Je sploh treba poudariti, da izvirnosti v zbirki ni? Da, potrebno je takšno in tovrstno poudarjanje, saj pesnik znova in vedno trka v trkalnik besedišča in razporeditve vsebine v tem besedišču. Ob tem pa ostaja trdno na kopnem, kar izražajo stihi v pesmi z naslovom Iniciacija v svet. Navedek vsebuje neoporečno resnico, stališče, ki mu ni mogoče oporekati:

"Drobnih kapelj ni / mogoče vtisniti / v mehak papir."

Tako raznovrstno pesnjenje opredeljujejo oznake, kot so: eklekticizem, citatomanija, konkretizem, postmodernizem; pa še povsem nova oznaka, ki je tudi naslov pesmi. Ta naslov je Miselne kreature, pesem pa gre takole: "Ledena barka na odprtem morju / nikoli ne obrne svojih jader / proti domu." Pesem je torej lahko miselna kreatura. In v tej smeri gre tudi asociativni tok, da je potemtakem tudi dodatno vesolje ali več njih v domeni miselnih kreatur. V novo začrtana smer je torej kreaturizem.

Paralelna vesolja so izšla v knjižni zbirki Svetlin številka oseminšestdeset, kar daje obete, da temna snov nima velikih možnosti. Vzporednost, točneje paralelnost prostora bivajočih pesnik dokazuje na tako sofisticiran način, kar počne sodobna znanost, da je vsaka nova smer več kot le zaželena, pa četudi vodi mimo. Kajti le mimobežnost še vzbuja tisto, kar pesnik enostavno ugotavlja v končnem stavku nenaslovljene pesmi z devetdesete strani:

"Brezciljno potovanje zame!"

Da bo slika o novi pesniški zbirki Aleša Jelenka Paralelna vesolja popolnejša, naj opozorimo še na spremno besedilo z naslovom Zaslutiti krajino onkraj. Njen avtor Muanis Sinanović v njej z enim stavkom pojasni vse: "Prvenstveno v svojem jeziku." Pesnik je iznajditelj, je tisti, s katerim se vse začne, konča in določi trajanje. Za še jasnejšo sliko pa je pod nujno treba prebrati pesem Teleskop Hubble z začetkom, ki pritegne: "Resnica je nična!" Zbirka bo razveselila predvsem nadebudništvo v še neraziskane definicije neskončnosti.

Iz oddaje S knjižnega trga.