Tako opiše svojo veliko ljubezen do gora vrhunski alpinist Andrej Štremfelj, ki je lani praznoval 50. obletnico začetka plezanja in 30. obletnico od prejema prvega zlatega cepina za vrhunski dosežek, jeseni pa je izšla tudi njegova avtobiografija Kristali sreče.

"Ko sem se lotil avtobiografije, sem bil v boljšem položaju, ker sem vedel, da se knjigo da napisati, kajti ko sem jo pisal prvič, nisem bil prepričan. Po drugi strani pa sem bil v slabšem položaju, ker sem moral napisati celo knjigo, ne samo polovice," je dejal na začetku predstavitve svoje knjige včeraj na Festivalu gorniškega filma. Predtem sta namreč med epidemijo covida-19 z ženo Marijo skupaj napisala knjigo Objem na vrhu sveta.

Pri pisanju si je pomagal s številnimi zapiski, literaturo in pogovori s še živečimi sodobniki. V zelo veliko pomoč mu je bil tekst z ene od odprav, na kateri je imel veliko časa zaradi slabega vremena. "Takrat sem imel svojo avtobiografijo napisano, moral bi si vzeti nekaj mesecev, da bi to spravil v tipkano in knjižno obliko, a nisem imel časa. Potem sem malo pozabil na te zapiske, zdaj pa so mi prišli zelo prav, ker so bili v tistih zapiskih moji spomini seveda veliko bolj sveži, kot so danes," je priznal.

Po njegovih besedah je eden ključnih ljudi prvega dela avtobiografije – kajti, kot je priznal po 300 napisanih straneh, ni še povedal svoje zgodbe, zato ga čaka pisanje drugega dela knjige – njegov brat Marko, s katerim sta kot otroka skupaj začela odkrivati prečudoviti svet gora in plezanje, pozneje pa sta opravila večino najtežjih vzponov tja do Everesta in Lhotseja. "Druga pomembna osebnost v knjigi je Nejc Zaplotnik, ki je bil najprej moj učitelj, vzornik, potem pa sva zelo hitro prišla na eno plezalsko raven in sva bila soplezalca in velika prijatelja," se je poklonil velikemu alpinistu.

Uvodnik je v knjigi napisal Andrejev brat Marko Štremfelj. "Sam začenjam in jo tudi končam z razmišljanji z odprave v južno steno Anapurne leta 1984 in s tem postavim okvir celotni knjigi." To je bila odprava, na kateri so skušali preplezati novo smer v južni steni Anapurne, a so imeli veliko slabega vremena in so si polomili zobe že v prvi polovici stene. Kot je dejal, sta pred dnevi Bogdan Biščak in Matevž Lenarčič, ki sta bila tudi člana te odprave, obujala spomine, kako sta takrat lahko teden dni samo ležala in brala knjige, ker je bilo vreme slabo. Sam je bil takrat vodja odprave, zato je imel druge skrbi, vseeno pa je odprava ponudila čas tudi za razmišljanje, kar je vključil tudi v knjigo.

Velik poudarek v knjigi je namenil otroštvu, predvsem preživljanju počitnic v Davči pri stari mami. "Otroštvo zelo pomembno oblikuje človeka za vse nadaljnje življenje. V otroštvu sem se tudi navdušil za gore, brez kakšnega posebnega razloga. Panorama s Sorškega polja in domačega okna mi je burila domišljijo. Predstavljal sem si strašno avanturo," se je spominjal. V Davči je preživljal počitnice pri očetovi mami in skupaj z bratom in Jožetom Hobičem so pretaknili vse grape, senožeti, vrhove in skale okoli Davče. "To je bil zame čisto poseben svet."

Z dve leti in pol starejšim bratom sta že pri Andrejevih 13 in Markovih 15 letih začela odkrivati gore. Poleti sta se odpravila na Slovensko planinsko transverzalo, začela sta v Vratih in opravila najtežji del prek Razorja, Prisojnika, Jalovca do Črne prsti. "Teh osem dni naju je zelo oblikovalo, še do konca sva se zaljubila v svet gora."

V prvem letniku srednje šole se je vpisal v alpinistični odsek in bil je res zagnan. "Vsak petek sem odložil šolsko torbo in šel v hribe, v nedeljo zvečer pa sem se vrnil, ne glede na vreme. Temu primerno so rasle ocene smeri, ki sem jih preplezal, na drugi strani pa so zelo hitro padale ocene v šoli. Nisem pa si mogel privoščiti negativnih ocen, ker potem bi me mama zaklenila in ne bi smel iti nikamor več, ker glede tega je bila pa nepopustljiva."

Knjiga je tudi del zgodovine slovenskega alpinizma, saj v njej opisuje sodobnike, opremo in odprave, ki so bile zelo drugačne od današnjih.

Ena prvih preizkušenj v gorah je bila zanj Čihulova smer v Široki peči, kjer je padel 20 metrov globoko, brat pa je tam dobil po rokah opekline druge stopnje. Kljub težavam sta se pobrala in splezala smer.

Novo poglavje v plezanju so zanj pomenili Dolomiti, kjer ga je "strast do plezanja povsem prevzela. Ta skala je bolj kompaktna od naše, pa tudi precej strmejša, bolj navpična, bogata z oprimki, tam res lahko doživiš to lepoto izpostavljenosti."

Že pri 20 letih v Himalajo

Že pri 20 letih ga je pot vodila v čudoviti svet Himalaje, za kar je imel zasluge Nejc Zaplotnik. "V meni je hitro videl človeka, ki je dovolj trmast, da bi lahko kam priplezal, in dovolj ambiciozen. In tako sem postal član tržiške odprave na Gašerbrum 1." Kot pravi, je prva odprava le prva, zato ima tudi v knjigi posebno mesto. Zelo posebno jo je delalo tudi dejstvo, da so šli v Pakistan po cesti, z avtomobili. "To poglavje je najobsežnejše v celotni knjigi. Imeli smo tovornjak in kombi in kup težav. Kupovanje rezervnih delov v Iranu seveda ni tako, kot če bi šel ponje v Ljubljani. Potem je treba najti še nekoga, ki bo to popravil." Pot je trajala 10 dni, potem jih je čakal še boj s pakistansko birokracijo, ki je niso bili vajeni. To je bila sicer prva jugoslovanska odprava v karakorumski del Himalaje. "Na vsaki drugi strani dnevnika s tiste odprave lahko preberem, kako sem na smrt utrujen in kako ne vem, ali se bom lahko še kdaj v življenju spočil. En sam napor, ki pa je, če prideš na vrh, hitro pozabljen," se je spominjal.

Že prva odprava pa je pomenila tudi kruto življenjsko šolo, z odprave so prišli brez enega člana, Draga Bregarja. "Z Nejcem sva sestopila z vrha, Drago je ostal sam v zadnjem taboru, ker je želel naslednji dan na vrh. Zvečer smo imeli še zadnjo zvezo z njim, potem pa ga nismo več videli. To je bilo zame kot 20-letnega mulca nedojemljivo. Nisem mogel dojeti, da gremo domov, njega bomo pa pustili tam."

Odprava, s katero je pustil neizbrisen pečat v slovenskem alpinizmu, je bila odprava na najvišjo goro sveta leta 1979, ko je bil star 22 let. Na Mount Everest sta se kot prva Slovenca in takrat prva Jugoslovana povzpela z Nejcem Zaplotnikom. "Kljub vzponu na Gašerbrum se nisem počutil kot eden tistih, ki bi bili med prvimi petimi kandidati za vrh, ker sem bil še vedno precej ponižen pred gorami. Imel sem to srečo, da se je kolesje na odpravi obrnilo tako, da sem z Nejcem prišel na vrh." V knjigi je o tej odpravi razgalil svoje razmišljanje o njej in občutkih. "To je zgodba o moštvenem duhu, ker tam brez ekipe ni bilo nobenega upanja na uspeh. To je tudi zgodba o žalostnem koncu, Marjan Manfreda - Marjon je imel črne prste, ko je prišel s poskusa na vrh, in so mu morali dele prstov odrezati. Kljub temu sva pozneje splezala vrsto res zahtevnih smeri."

Čas hudih udarcev: smrt svakinje, Nejca Zaplotnika ...

Po vzponu na Everest so mu nekateri svetovali, naj preneha plezati, saj da je splezal na najvišji vrh sveta in je torej dosegel vse. "Pa niso najbolj poznali moje duše in mojega srca, ki je utripalo samo za plezanje."

Do takrat mu je šlo pri uresničevanju plezalnih in alpinističnih ciljev kot po maslu, potem pa so sledili hudi življenjski preizkusi. Prvo leto po Everestu je plezal z Marijino mlajšo sestro Barbaro v severni steni Šite, ko se je zgodila tragična nesreča, v kateri je Barbara umrla. "To je bil dogodek, ki je mene in družino hudo prizadel. Z Marijo sva bila poročena eno leto, dobila sva prvo hčerko. Res je bilo težko." Kot je dejal, je veliko vlogo pri premagovanju žalosti odigrala tašča. "Neskončno dobra tašča, ki sem ji vedno rekel mama, je bila zelo verna ženska in je to smrt dobro prenesla ter s tem dala zgled tudi nam ostalim, da smo se lahko pobrali."

Naslednje leto je sledila odprava v južno steno Lhotseja, med katero so imeli v 60 dneh plezanja le štiri dni lepega vremena, leto dni pozneje pa je iz Nepala prišla novica, da je Nejca Zaplotnika zasul plaz. "Kadar se je kakšnemu prijatelju zgodila nesreča, sem vedno razmišljal, kaj je naredil narobe, da se je to zgodilo, da teh napak ne bi ponovil. Pri Nejcu pa tega enostavno nisem našel, to me je zelo grizlo. Na koncu sem prišel do odločitve, da kljub vsemu znanju, treningu, pameti, izkušnjam nismo mi tisti, ki odločamo, ali se bo odprava srečno iztekla."

Ko se je ponesrečil, je sanjal samo o tem, da bi znova plezal

Njegova ljubezen do alpinizma in gora ga je vseskozi gnala v osvajanje novih ciljev. Kot je dejal, je velikokrat že na robu ene stene preučeval vodnik za naslednjo smer. A usoda je imela svoje načrte, po tragičnih nesrečah bližnjih jo je leta 1984 hudo skupil tudi sam. Hudo se je ponesrečil, zlomil si je obe nogi, zaradi česar je za tri mesece pristal na vozičku. "To je bilo moje alpinistično dno. Spet sem se moral naučiti hoditi, plezati, si zaupati." Pri tem ga je gnala neizmerna volja in že po nekaj mesecih je hodil brez opore.

Ker je bil pri pisanju knjige na točki ob tej nesreči že na strani 300, se je odločil, da knjigo konča, tako da bo njegova avtobiografija dobila še drugi del. "Nekdo je pripomnil: Kje pa si že videl avtobiografijo v dveh delih?! Pa sem rekel, saj sem že itak nekaj posebnega, bom pa še tukaj."