Pisateljico, ki je pred dobrim tednom dni kot zadnja letošnja mednarodna gostja festivala Fabula obiskala Ljubljano, pri nas poznamo predvsem po romanu Dekle, ženska, druga_i, pa tudi po novoizdanih spominih z naslovom Manifest: nikdar odnehati; obe knjigi je prevedla Katja Zakrajšek.

Bernardine Evaristo, leta 1959 rojena britanska pisateljica, je postala svetovno prepoznana avtorica leta 2019, ko je za roman Dekle, ženska, druga_i prejela prestižno nagrado booker. Tisto leto sta nagrado prejeli kar dve avtorici – Bernardine Evaristo in Margarete Atwood. Čeprav je tovrstno prepoznavnost pisateljica dosegla šele pred nekaj leti, pa ustvarja že od mladih let. Študirala je na akademiji za gledališče in se dolgo časa kalila v gledaliških vodah, v katerih je začela tudi pisati za gledališče. Pozneje se je povsem posvetila pisanju, sprva poeziji, nato pa romanom, ki ima vsak zase svojevrsten, eksperimentalen pristop. V svojem pisanju se ukvarja s temami feminizma, rase, razreda, tudi z zgodovinskimi temami. V ospredju njenih knjig so večinoma ženske.

Njeno v slovenščini ravnokar izdano delo Manifest: nikdar odnehati nas popelje čez njeno življenje in ustvarjanje, ki sta ves čas tesno prepletena. Kot v knjigi zapiše pisateljica sama: "Najprej in predvsem sem pisateljica; pisana beseda je moj način soočanja z vsem po vrsti – s sabo, življenjem, družbo, zgodovino, politiko. To ni le moje delo ali moja strast, temveč leži prav v srži mojega načina bivanja v svetu, in prav zasvojena sem s pustolovščino pripovedovanja zgodb kot svojega najučinkovitejšega načina komuniciranja."

Več v spodnjem pogovoru.

V knjigi Manifest: nikdar odnehati zapišete, da ste kot dvorasni, rjavopolti otrok v skoraj povsem belskem okolju neizogibno izstopali, ker ste bili videti drugače kot drugi. Nam lahko orišete svoje odraščanje?
Okolica, v kateri sem odraščala, je bilo zelo, zelo bela. V vseh šolah, v katere sem hodila, sem bila običajno edino temnopolto dekle. Ko sem prišla v srednjo šolo, je bilo v šoli gotovo 500 deklet in večino časa sem bila edina temnopolta tam – med kar 500 dekleti. Odraščala sem z zelo političnimi starši, ki so se zavedali političnih vprašanj in so bili izrazito levo politično usmerjeni. Vendar pa nisem odraščala s kakršno koli zavestjo o tem, da sem temnopolta. Takrat so nas imenovali "mulati", in to je bil sprejemljiv izraz v 70., verjetno tudi v 80. letih. Potem so rekli, da smo "mešane rase" in še pozneje "dvorasni". Zdaj pa včasih ljudje rečejo, da imajo dvojni izvor, ti izrazi se ves čas spreminjajo. Takrat so nas imenovali "mulati". Nisem se identificirala kot temnopolta. Preprosto nisem. Edini temnopolti ljudje, ki sem jih poznala, so bili moj oče in nekateri njegovi nigerijski prijatelji. Vendar pa nisem bila zares obkrožena s temnopoltimi. Čeprav je moj oče iz Nigerije, nam ni nikoli predal svoje kulture. Ni govoril o preteklosti. Ni nas poskušal naučiti svojega jezika. Imel je osem otrok. Kdaj pa bi imel čas za to? Živela sem v belem svetu in odraščala sem v rasistični družbi, ki je bila posledica stoletja kolonialnega pranja možganov. Da so temnopolti manjvredni, da so divjaki, da so manj izobraženi in da so jih imperialistične sile s tem, ko so jih odpeljale v suženjstvo, pravzaprav rešile, saj naj bi jih to, da so bili stoletja zasužnjeni na Karibskih otokih ali pa v Ameriki, civiliziralo. Tu je tudi kolonialni projekt. Britanski imperij je bil razširjen v večini Afrike. Tudi kolonialni projekt je bil zanje neke vrste človekoljubno, civilizacijsko poslanstvo. Britanci so stoletja vse nas vzgajali s tovrstnim pranjem možganov. In čeprav je to popolna neumnost, je bila prav to kultura, v kateri sem živela.

Kdaj pa ste začeli pisati?
Pisati sem začela, ko sem bila v dramski šoli in sem se šolala za igralko. To je bil tudi moj prvi poklic. Obiskovala sem dramsko šolo, imenovano kolidž Rose Bruford za gledališče in performans, v kateri so me izšolali za igralko, pa tudi za gledališko ustvarjanje. Hodila sem tudi na predmet skupnostne gledališke umetnosti, ki je obstajal od 80. do sredine 90. let prejšnjega stoletja. To je bil zelo nenavaden predmet za tradicionalno dramsko šolo, saj je igralce spodbujal h kritičnemu razmišljanju, ukvarjanju z družbenimi vprašanji in ustvarjanju gledališča, ki je izhajalo iz njih. Ko sem bila v dramski šoli, sem postala feministka. Šele tam sem razvila tudi svojo temnopolto identiteto in začela pisati za gledališče. Ko sem hodila v dramsko šolo, se nisem zavedala, da bom kdaj pisala, a sem. Pisanje mi je postalo všeč in najprej je bila to poezija. Torej, čeprav sem pisala za gledališče, je pisanje iz mene prišlo kot poezija. In o tem pravzaprav govorim v Manifestu, saj dolga leta nisem razumela, zakaj sem na začetku pisala poezijo. Šele pred kratkim sem spoznala, da sem bila v mladosti prežeta s poezijo, saj sem odraščala v Katoliški cerkvi in ​​sem prva štiri leta šolanja obiskovala samostansko šolo. Vsa ta leta smo imeli vsako jutro mašo, pri kateri smo slišali psalme, peli hvalnice, spoznavali Sveto pismo in vse to je bilo zelo poetično. Pozneje sem od petega do petnajstega leta vsako soboto ali nedeljo šla v cerkev – morala sem, nisem imela izbire. In tako sem bila deset let potopljena v jezik katoliške maše. Poezija je bila v meni, še preden sem vedela, da je tam. Ko sem začela pisati, se je to izkazalo za poezijo. Pozneje sem vodila gledališko skupino, imenovano Gledališče črnih žensk, ki smo ga temnopolte igralke ustanovile v osemdesetih, ker smo želele delati v gledališču, vendar nam nihče ni ponudil dela. Tako sem še naprej pisala za gledališče. In spet je drama v verzih nastajala kot poezija. Nekje do konca osemdesetih let sem pustila gledališče za sabo in se osredotočila na pisanje. Tako sem postala pisateljica. Resnica pa je, da sem postala pisateljica, ko sem bila stara pet let, ko sem začela brati knjige – saj ne moreš pisati, če ne bereš, kajne? Pri petih sem začela vneto brati knjige, in to počela celotno otroštvo. Začelo se je, ko sem imela pet let. In to me je prav tako oblikovalo kot pisateljico.

Omenili ste Gledališče črnih žensk. Zakaj so po vašem mnenju takšne skupnosti, ki delujejo onkraj osrednjih kulturnih ustanov, tako pomembne? Kako je to vplivalo na vaše poznejše ustvarjanje?
To se zgodi, če nisi viden, če nisi vključen v umetniške kroge, v katerih želiš delovati. Govorimo na primer o gledališču. Kaj boš torej naredil? Gledališče črnih žensk smo ustanovile, ker za nas – za temnopolte igralke – ni bilo dela. To se nam je zdelo samoumevno. Toda veliko ljudi bi preprosto obupalo in si mislilo: "Ne bom dobil igralske vloge v nobeni od teh predstav, ki so na voljo. In tudi če bom izbran, me bodo morda prosili, da igram stereotipe, zato bom raje kar odnehal." Ker smo se želele ukvarjati z gledališčem, za kar smo se izobraževale tri leta, je bilo za nas nujno, da ustanovimo lastno skupino. To nam je dalo moč, da pripovedujemo svoje zgodbe na svoj način, kar je zares pomembno. Bile smo torej mlade temnopolte ženske, ki so pisale o izkušnjah mladih temnopoltih žensk. Nihče drug ne bi povedal naše zgodbe namesto nas. Bile smo mlade, bile smo nove, nismo imele veliko izkušenj. Učile smo se sproti. V resnici nismo imele ljudi, ki bi nas vodili, tako da smo bile na začetku nekako amaterske. Toda me same smo druga drugo spodbujale in si dajale moč, in to je tisto pomembno, kajti če tega ne storite, vas sistem premaga. Tega, da bi nas sistem premagal, pa nočemo. Tako sem bila del gledališke skupine, ki so jo vodile temnopolte ženske, pozneje pa sem bila tudi del alternativne skupnosti, velike skupnosti žensk v Londonu, ki so prav tako delale isto z različnimi oblikami umetnosti. In druga drugo smo podpirale. Dobile smo potrditev v lastni ustvarjalnosti. V tej gledališki skupini sem se sama naučila, da sem lahko umetnica pod svojimi pogoji. Ko sem ob koncu dvajsetih opustila gledališče in začela pisati knjige, sem verjela, da mi bo uspelo. Vedela sem, da bodo nekateri ljudje želeli prebrati, kar sem napisala, in da je to, kar imam povedati, za nekatere ljudi pomembno in da je, če sama želim, da smo kot temnopolte ženske povsem vključene v družbo, pomembno, da sem sama tista, ki bo utirala pot kot pisateljica. Nisem smela čakati, da to storijo drugi. Morala sem postati ena tistih, ki utirajo pot.

V knjigi Manifest: nikoli odnehati pišete o tem, da ste po nagradi booker postali del določenih inštitucij, do katerih ste bili vedno kritični. Zapišete: "Danes nisem več nekdo, ki luča kamne v trdnjavo. Sedim v sobanah v trdnjavi in se vljudno, prepričljivo, vztrajno pogovarjam o najboljših načinih za preoblikovanje njene zastarele infrastrukture, da bi se odprla tistim, ki so po krivici ostali zunaj. Upornica tam zunaj je postala pogajalka tu notri, ki razume, da moramo imeti svoje mesto za mizo, za katero padajo odločitve, in da je v končni fazi bolj učinkovito, če ljudi pritegneš k pogovoru, kot pa da vpiješ nanje (pa naj to včasih prinese še toliko zadoščenja)." Sprašujem se, ali bi bilo to, o čemer pišete, mogoče brez vaše izkušnje tega, da ste otrok delavskega razreda, pa tudi otrok staršev, ki so bili politično aktivni?
Ko se ozrem nazaj, ima to, da sem bila vedno upornica, smisel, saj sem odraščala v družini upornikov. Moja mama se je poročila z mojim očetom, ko to v petdesetih letih prejšnjega stoletja še ni bilo družbeno sprejemljivo, in to je storila proti volji svoje družine. S poroko z mojim očetom se je uprla celo lastni mami, saj njena mama ni hotela, da se poroči z mojim očetom. Takrat so moji starši vedeli, da naša družba ni pravična, in to so želeli spremeniti. Zato sta bila oba politična aktivista. In to je tisto, v čemer sem odraščala. In tako na neki način obstaja občutek neizogibnosti. Da bom po tem, ko sem šla na igralski tečaj v dramski šoli, da bi se naučila igrati in ustvarjati gledališče, postala uporniška gledališka ustvarjalka, nekdo, ki je poskušal najti svojo pot vso svojo kariero, namesto da bi poskušala najti zaposlitev pri ljudeh, ki bi nato oblikovali to, kar počnem.

Za knjigo Dekle, ženska, druga_i ste prejeli nagrado booker. Nagrado ste osvojili za slogovno zelo nekonvencionalno romaneskno pripoved. Kako sami gledate na svoj eksperimentalni pristop k pisanju in kako se je ta pri vas razvil?
Na neki način se je tudi ta proces začel pred štiridesetimi leti, ko sem pisala za gledališče in ko tega nisem želela početi na konvencionalen način, saj sem pripovedovala zgodbe, ki še niso bile povedane. Zato sem želela najti pravo obliko, pravo gledališko formo za pripovedovanje svojih zgodb. In to nikakor ni bilo tradicionalno britansko gledališče. Takrat se je torej vse začelo. Moje pisanje se je vedno osredotočalo na to, kako najti pravi način za to, da bi povedala stvari, ki jih želim povedati. Roman Dekle, ženska, druga_i je prišel po tem, ko sem napisala romane v verzih, romane z verzi, po večini zelo eksperimentalne knjige. In prav ta oblika je bila popolna za to knjigo. Poimenovala sem jo fuzijska fikcija, ker ni veliko pik, sicer so v romanu vejice, vendar se jezik zliva sam vase. Znotraj in zunaj lika spajam preteklost in sedanjost, nato pa se še vse zgodbe žensk zlijejo med seboj.

V tem romanu ste morali stopiti v čevlje kopice različnih žensk. Tu je tudi Zuleika, glavna junakinja iz vašega romana Cesarjeva bejba, ki živi v rimljanskem Londonu pred 2000 leti. Kako se vživljate v svoje like, še posebej, če so to liki, ki živijo povsem drugačno življenje od vas?
Že res, da je Zuleika živela pred 2000 leti, vendar je kljub vsemu še vedno človeško bitje. Ljudje so bili takrat prav tako ljudje. Smejala se je. Jokala je. Čutila je bolečino. Lahko je trpela ljubosumje. Lahko je doživljala strah. In tisto, kar moram narediti kot pisateljica, je, da se z njimi povežem kot s človeškimi bitji. In čeprav je na primer Zuleika mlada ženska, ki je živela tako dolgo pred mano in njeno življenje ni prav nič podobno mojemu, jo ustvarim kot človeka. To se zgodi v procesu pisanja, še posebej, če je to prvoosebna pripoved. Torej je vse jaz, jaz, jaz. Takrat zelo hitro dobim občutek, ali bo ta lik oživel in ali mislim, da lahko drži celotno knjigo. Ker ko začnem pisati v prvi osebi, je to vedno eksperiment, za katerega ne vem, v katero smer bo šel. Ne vem, ali bo ta lik očarljiv, živahen, kompleksen, zanimiv, celo smešen. In potem sčasoma pridem do točke, včasih pa tudi precej zgodaj. Rečem si: to je to, mislim, da se v tem liku skriva roman in potem se mi zazdi, kot da mi prav liki sami začnejo govoriti, kdo so. Jaz pišem, oni pa mi povedo, kdo so, torej se napišejo sami. Vem, da to zveni malce smešno, ampak zdi se mi, da je vse to tako naravno, da ne vem, od kod izvira. Ne vem, od kod prihajajo liki, res ne. Ne vem, kako jih ustvarim. Včasih, ko se ozrem nazaj na svoje like v prejšnjih delih, si rečem, kako mi je to uspelo. Od kod vse to? Kot bi vstopila v nekakšno čarobno območje, v katerem se alkimija zgodovine, moje domišljije, vsega, kar razumem o človeških bitjih in človeški psihologiji, strne v ta mali lonec. Nato se kar nenadoma iz njega izcimijo liki. In potem je zgodba napisana.

Napisali ste tudi roman Plave korenine, ki je vse prej kot tipična suženjska pripoved. Poznamo knjige, ki obravnavajo suženjstvo tako, da se držijo zgodovinskih dejstev. Vi pa ste napisali roman, v katerem Afričani zasužnjijo belce, poleg tega pa ste ob temi, kakršna je suženjstvo, uporabili še dobro mero humorja, kar prav tako ni običajno.
Mislim, da je moj humor satiričen. Satira je namreč način, kako s humorjem izrazimo pomembne poudarke. Moj humor je zelo političen. Ljudje se mu ne smejijo samo zato, ker je nekaj smešno in bizarno. Smejijo se, ker s humorjem povem nekaj več. In ideja za knjigo je bila pisati o čezatlantski trgovini s sužnji, a z njo narediti nekaj drugačnega. Ker menim, da tovrstne pripovedi, ko so predstavljene v fikciji ali filmu, pogosto postanejo nekoliko predvidljive. Bralec ve, na kakšno moralno potovanje se bo podal. Sama ne želim početi tega, kar so storili vsi drugi. Tega se moram lotiti drugače. Ko sem prišla na idejo, da bom suženjsko pripoved zasukala, torej da bodo Afričani zasužnjili Evropejce, je to postalo zelo vznemirljivo, saj sem ugotovila, da lahko s tem storim več kot to, da raziščem čezatlantsko trgovino s sužnji. Lahko sem raziskala njeno zapuščino, ki je rasizem. Ljudje mi pogosto rečejo: "Vaše knjige govorijo o rasizmu". In jezi me, ker samo zato, ker so v njih temnopolti liki, to še ne pomeni, da moje knjige govorijo o rasizmu, saj večina mojih knjig ne govori o tem. Govorijo o marsičem. Toda prav roman Plave korenine spregovori o rasizmu in razkriva, kako rasizem deluje. Ker sem ustvarila ta na glavo obrnjeni svet. Morda se sliši zelo zapleteno, ko to opisujem. Upam pa, da je malo bolj preprosto, ko roman ljudje preberejo in ko se vse skupaj postavi na glavo. Zdi se, kot da pripoved prelisiči vaše možgane. To se zgodi, ko prebereš, da je Doris sužnja in da je Angležinja, a jo zasužnjijo Afričani. Toda tisto, kar kot pisateljica v resnici počnem, je, da raziskujem, kako so Afričane zasužnjili Evropejci, a to počnem prek belega lika. In tako mora vaš um izvesti kar nekaj akrobacij, da bi razumel bistvo.

Manifest: nikdar odnehati je vaša še najbolj konvencionalna pripoved. Kakšen je bil za vas preskok iz eksperimentalne proze k pisanju memoarov?
To knjigo je bilo res enostavno napisati. Pisati memoare v primerjavi s fikcijo je enostavnejše, saj je, ko pišeš fikcijo, toliko stvari, s katerimi moraš žonglirati, toliko stvari, povezanih s tem, kako strukturirate roman. Roman je zapletena oblika in je nenehno uravnovešanje, s katerim poskušate zagotoviti, da deluje. Ko pišem memoare, pa o sebi pišem s svojim glasom. Ni mi treba skrbeti glede karakterizacije. Ni mi treba razmišljati o glasu določenega lika. Ni mi treba skrbeti za to, da moram zanimivo zgodbo šele ustvariti, ker vem, da je to moja zgodba, in vem, da je zanimiva, in samo izberem tiste dele, ki so zanimivi. Ni mi je treba pričarati kar iz nič. In potem so tu še stvari, ki veliko razkrijejo o meni in so čustvene. Uživala sem v tem pisanju, saj se je to zdelo drzno. Pri nekaterih delih sem pomislila, ali res želim, da ljudje to vedo. Rekla sem si, ja, ker bodo zaradi tega moji zapisi bolj zanimivi in ​​sočni. Brala sem memoare pisateljev, za katere na koncu knjige pravzaprav ne izveš, kdo so. Niso se razkrili. Zaščitili so se. Vprašala sem se, zakaj bi pisala spomine, če se ne bi dotaknila nekaterih najtežjih stvari v svojem življenju. Na drugi strani imate spomine slavnih, ki razkrivajo same grozne stvari, ki so se jim zgodile. Zato sem želela najti ravnotežje; da bi bili to literarni spomini o mojem življenju, vendar bi razkrili več, kot bi morda pričakovali. In upam, da se bo bralec z njimi lahko povezal na čustveni ravni. To je tisto, o čemer sem razmišljala, vendar sem v tem procesu uživala. Najprej je bilo nekoliko strašljivo, morda na začetku, potem pa, ko sem se odločila za to, sem si rekla: "Ne, ne, naredi to, pusti to noter." In to mi je dalo veliko zadovoljstva.

Sorodna novica Bernardine Evaristo: Manifest: nikdar odnehati

Po prejetju nagrade booker ste postali mednarodno prepoznavna avtorica, ki jo prevajajo v vse svetovne jezike, vendar ni bilo vedno tako. Kakšni so bili vaši pisateljski začetki?
Moja prva knjiga je bila pesniška knjiga Abrahamov otok. Ko je izšla, sem jo promovirala sama, saj je izšla pri majhnem založniku. Niso imeli proračuna za promocijo. Niso bili pomembna založba, niso imeli kulturnega kapitala. Torej sem bila nekdo, ki je potoval po državi s svojimi knjigami v torbi. Dajala sem jih ljudem, da bi jih oni promovirali dalje. In to sem počela dolga leta. To sem pravzaprav počela, dokler ni izšla moja tretja knjiga. Potem pa sem začela delati z založbo Penguin Random House. To je ogromna multinacionalna založba in glede sprejema mojega dela se je vse spremenilo. Moji prvi dve knjigi nista dobili večjih kritik v časopisih. Mediji so ju popolnoma zignorirali. Pozornost sem pritegnila šele s tretjo.

V Manifestu pišete tudi o sistemskem rasizmu, ki je dolgo prežemal britansko založništvo.
Za drugo generacijo britanskih pisateljev, ki nismo bili več migranti, je trajalo zelo dolgo, da smo začeli izdajati knjige v večjih številkah. Bolj uveljavljeni pisci so po večini prihajali s Karibov ali iz Afrike. Moja generacija pa je v resnici začela pisati šele po letu 90, takrat pa je založniška industrija mislila, da naše pisanje nikogar ne zanima. To je resnica. Sčasoma so želeli objavljati afriške in afroameriške pisce, vendar niso želeli temnopoltih Britancev. To se je zdaj hvala bogu spremenilo. Vendar je trajalo dolgo in potrebnih je bilo kar nekaj bojev, da so se temu odprli.

Kaj pa je bilo tisto, kar je vas gnalo naprej, da niste obupali?
Bila sem neustavljiva. In ker sem dobila bookerja, to zdaj večkrat povem, saj sem dobila, kar sem si kot umetnica želela. Dobila sem pozornost, dobila sem prodajo knjig, dobila sem pravice za prevode mojih knjig, prodane po vsem svetu. Ugotovila sem, da me nenadoma obravnavajo drugače. In vse to zaradi bookerja. Ko sem se ozrla nazaj na svoje življenje in o njem premišljevala, sem ugotovila, da se nikoli nisem ustavila. In prav zato sem prišla do te točke. Seveda se marsikdo ustavi. Nekatere ljudi je zelo enostavno ustaviti. Poučujem študente, ki dobijo B za svojo diplomsko nalogo in rečejo: No, zdaj pa ne bom pisatelj, ker sem dobil B za svojo nalogo. To je tako, kot da bi nekdo preprosto obupal na začetku svojega življenja, v tem primeru svojega poklicnega življenja. Odnehajo, pa čeprav za to nimajo prav smiselnega razloga.