Roman prinaša kot krhko testo razdrobljeno refleksijo sveta in iskanje pisateljičinega mesta v njem. Poglavja, razdeljena v šest obširnejših tematskih sklopov, ki bolj spominjajo na časopisne kolumne kot na klasična avtobiografska dela, bralca ne posrkajo naenkrat, ampak ga zajamejo postopoma, s samosvojim pripovednim tempom vedno hitreje deročega potoka, dokler ga proti koncu ne izpljunejo v – resničnost nekega življenja. To življenje pravzaprav ni nič posebnega, od popolnoma običajnih se razlikuje zgolj v tem, da so pisateljičini starši gluhi, čustveno neprilagojeni in predvsem trmasto kljubovalni v svoji na pol zavestni družbeni izključenosti, kar je Durastantijevo predvsem v mladih letih seveda močno zaznamovalo.

A kljub njenemu nenavadnemu odraščanju, ki se bralcu razkriva prek časovno in prostorsko zgolj ohlapno povezanih drobcev, bolj spominsko-čutnih vtisov kot pravih, otipljivih spominov, avtorica staršev ne sprejema kot žrtvi, niti ju ne obsoja. "Včasih smo drug drugega prizadeli, a smo se trudili, da bi se razumeli," pravi in zdi se, da je ves njen roman prežet prav s to mislijo, pri čemer same sebe nikakor ne izključuje iz tega natančnega premišljevanja o sobivanju v neki skupnosti in hkratnem odkrivanju temnih plati lastnih misli. Izjava "ne zaupam knjigam, napisanim v prvi osebi, ki ne govorijo o bližnjih srečanjih s pošastmi," je v tej prvoosebni pripovedi njeno glavno vodilo, a hkrati takoj priznava, da zaradi privajanja na lastno temačnost ni postala nič kaj bolj "občutljiva za strahove drugih".

Naslov Tujka je torej mogoče razumeti izrazito večplastno: od dobesedne tujosti, ki jo je v zgodnjem otroštvu povzročila selitev iz Združenih držav Amerike v južnoitalijansko Bazilikato, prek tujosti v gluhem svetu staršev, ki ga vsem tihim sobam navkljub pisateljica nikoli ne bo mogla popolnoma občutiti in razumeti, do končne in morda najintimnejše tujosti pri spoznavanju same sebe v odnosu do družine, ljubezni, zaposlitve … pri spoznavanju življenja kot takega.

Čeprav bi roman Tujka zaradi pronicljivega razmišljanja o brezčasnih in tako rekoč univerzalnih eksistencialnih temah težko označili za tipičen generacijski roman, ni nobenega dvoma, da avtorica Claudia Durastanti z natančno premišljenimi in dobro umeščenimi popkulturnimi navezavami, kot sta na primer televizijski seriji Severna obzorja in Beverly Hills, 90210, nagovarja predvsem svoje vrstnike, torej generacijo, rojeno sredi osemdesetih let, ki bliskovito globalizacijo sveta sprejema navdušeno, a vendarle tudi rahlo nezaupljivo. Predvsem pa z večnim iskanjem svojega sidrišča v njem.

Iz oddaje S knjižnega trga.