V njej s posebnim poudarkom na Freudu in Nietzscheju raziskuje koncepte in diskurze filozofije, psihoanalize in feminizma ter njihova presečišča, mišljenjske konsekvence in možnosti za odpor. Vse to je podprto z velikim poznavanjem teorije in prakse, lucidnim podajanjem vsebin in obsežno bibliografijo.

Knjiga Foucaultova kraljevska pot med filozofijo, zgodovino in psihoanalizo nadaljuje ta tip humanističnega znanstvenega raziskovanja s fokusom na enem od najvplivnejših francoskih intelektualcev prejšnjega stoletja, čigar preiskave in koncepti še kako zaznamujejo tudi naš čas.
Knjiga je razdeljena na štiri poglavja, v katerih avtorica podaja posamezne razsežnosti v mišljenju, delu in življenju Michela Foucaulta. Foucault in filozofija, zgodovina in psihoanaliza ter utemeljevanje pojma razsvetljenstvo. V natančno podanih in z literaturo podkrepljenih podpoglavjih spremljamo, kako je Foucault s svojo izjemno raziskovalno in miselno historiografijo vedenja razgaljal samoumevne aksiome raznih tipov vednosti ter jih uokvirjal v njihovih diskurzivnih pogojih. Njegova velika dela – Arheologija vednosti, Zgodovina norosti v času klasicizma, Nadzorovanje in kaznovanje, Zgodovina seksualnosti idr. – hkrati očrtavajo nevidno, a vseprisotno oblast na krajih, kjer se praviloma ni mislilo o njej, onstran slabo samoumevnih dualizmov vladanja in hlapčevanja.

Prav to je ena ključnih razsežnosti foucaultevske misli, ki jo lahko razbiramo iz avtoričinega sicer zelo shematiziranega univerzitetnega diskurza. Določena intuitivnost mišljenj v raznih obdobjih je praviloma slepa za koordinate, od koder izreka svoj horizont. V tem smislu bi lahko Foucaultevo delo označili za radikalno kantovstvo – ne po naključju, čeprav morda kontraintuitivno glede na njegovo veliko naslombo na Nietzscheja in njegovo genealogijo. Zunanjost, strogo vzeto, ne obstaja; opazovalec sam vpliva na opazovano. Foucaulteva opazovanja skrajno natančno opazujejo opazovalca; v njih so do podrobnosti raziskovani skupki razmerij in pogojev, zaradi katerih je neka vednost takšna, kot je, naj bo to medicina, penologija, norost, psihoanaliza in tako naprej.

Knjiga poleg konkretnih stikov s filozofijo in zgodovinopisjem poudarja dve nevralgični, na videz antagonistični točki – Foucaultev odnosa do marksizma in do psihoanalize. Kot na sledi Etienna Balibarja, velikega raziskovalca Foucaultevega dela, izpostavlja Eva D. Bahovec: ne gre toliko za to, da bi ugovarjal naukoma Marxa in Freuda ali ju ignoriral, kot za to, da je aktivno nasprotoval teoretskemu dogmatizmu tedanjega časa. S svojo intelektualno etiko je dekonstruiral poenostavljanje obeh tedaj osrednjih mišljenj, ki se lahko hitro sprevržeta v nemišljenje, s tem pa je bil Marxu in Freudu precej bliže, kot bi si mislili. Takšno držo je delil z nekaterimi drugimi sočasnimi intelektualci in miselnimi sopotniki, kot sta Deleuze in Althusser.

Na koncu knjige Eva D. Bahovec poudarja mesto, na katerem Foucaultevo izostreno opazovanje oslepi – spolno razliko. Obnemi pred drugim spolom. Žensko. To seveda ni izpostavljeno s politikantskim dogmatizmom identitetnih politik, temveč je vprašanje, zakaj je tako, strogo konceptualno. Avtorica polje ženske in mišljenjskega emancipatornega potenciala, ki izhaja iz tega, z izjemnim uvidom odpre na podoben način, kot je to storila že v knjigi Freud, ženska in popotnikova senca. Freud o ženskah govori nešteto traparij in idiotizmov, a ta povrhnjica mizoginije, s katero je prekrita zgodovina, ne sme zamegliti dejstva, da prav Freudovo odkritje in njegova intelektualna praksa, vztrajanje pri spolni razliki, odpira horizont za feminizem in opolnomočenje človeka ženske, ki ni le fantazma prevladujočih družbenih praks. Enako s Foucaultevim molkom – ne gre za to, ali je padel v patriarhalno past izbrisa zgodovine žensk ter z anonimno univerzalizacijo preciziral zgolj slepo moško videnje, temveč je treba njegove raziskave in podrobne analize oblasti ter nastavke za boje proti vseobsegajoči podjarmljenosti brati v feminističnem obzorju, ki lahko tako nepričakovano razpre Foucaulteve arheologije vednosti. Sklep knjige, ki sledi precizni monografiji, je tako v svoji odprtosti najbolj stimulativen.

Za konec bi poudaril še eno kontekstualno razsežnost knjige. Feministka, feministična mislica in filozofinja Eva D. Bahovec je tudi visokošolska učiteljica. Zato je okvir knjige, v katerem se zahvaljuje svojim kolegom in kolegicam ter predvsem študentom in študentkam, ki jih tudi poimensko izpostavlja, precej navdihujoč, posebej glede na zadnje poglavje. Diši namreč po živahnem univerzitetnem tovarištvu, kakršno naj bi nekdaj bilo in ga je bolonjski padec v mehansko učenje še bolj zabrisal. Morda se tu odpira možnost za osvoboditev od običajnih spon gospostva.

Iz oddaje S knjižnega trga.