A žal je legendarni slovenski dramski, filmski in televizijski igralec Jurij Souček v 95. letu starosti umrl januarja letos. Pri Beletrini posthumno izdano biografijo sta uredila glavni urednik založbe Urban Vovk in Ana Ivančič.

Sorodna novica Poslovil se je legendarni Jurij Souček

"Ne morem se otresti misli, kaj bi bilo, če ... bi se vse izšlo še pravočasno. Na žalost nam usoda ni vselej naklonjena, k sreči pa imajo nekatere grenke zgodbe tudi svojo slajšo in vedrejšo plat, na katero me bo poleg igralčevega glasu, enega izmed najbolj prepoznavnih glasov na splošno, ki bo vsaj za hip znova zaživel v knjižnem dodatku, spominjal njegov vselej živ, iskriv in svetlikajoč pogled, s katerim me je meril med mojimi občasnimi obiski na njegovem Kodeljevem," je med drugim ob izidu zapisal Vovk.

Knjiga, ki sledi kronologiji skoraj stoletnega obdobja
Biografijo so predstavili v Mini teatru na pogovoru, ki ga je povezoval direktor založbe Mitja Čander. Ta je v uvodu poudaril, da biografija na humoren, luciden in za Součka značilen način pripoveduje njegovo življenjsko zgodbo, ob tem pa spomni na njegovo neomajno vero v umetnost. Knjiga "sledi kronologiji skoraj stoletnega obdobja, zaznamovanega z okupirano Ljubljano, delovnimi brigadami, samoupravljanjem in razvojem gledališča, radia ter televizije," so zapisali pri Beletrini. Bralci dobijo prek Součkovih anekdot, spominov in izkušenj "vpogled v zakulisje gledaliških in medijskih produkcij ter spoznajo avtorja kot človeka in umetnika. Njegova življenjska zgodba prikazuje pomembne spremembe v slovenski družbi in kulturi ter poudarja njegovo vlogo pri inovacijah in razvoju gledališke umetnosti."

Součkova igralska kolegica Polona Vetrih je na predstavitvi knjige poudarila njegovo drugačnost, ki je po njeni oceni bogatila slovenski gledališki prostor, vendar je ta ni znal ceniti. Kot je povedala, je bila z njim povezana tudi zaradi osebne, družinske zgodbe, saj ima tudi sama rodne korenine v tujini, vendar, kot se spominja, je Souček s tem "hitro opravil". Kot je pojasnila, se je zdelo celo, da igralec razume ljudi, ki ga ne razumejo, in da se je s tem sprijaznil.

Ko se slovenske gledališke hiše otepajo starejših ...
Februarja je bila v ljubljanski Drami spominska slovesnost, posvečena Součku. Že tam je Polona Vetrih poudarila po njenem mnenju slovensko težavo, in sicer da se gledališče otepa starejših. Na to je tokrat opozoril tudi direktor Mini teatra Robert Waltl. Povedal je, da se je Souček obrnil nanj obupan, ker si je želel ob 50-letnici svojega gledališkega ustvarjanja še kaj nastopati, "pa so mu v ljubljanski Drami pokazali vrata".

Direktor Mini teatra ga je z veseljem sprejel in z njim na oder postavil četverico uspešnih predstav, četudi se je sprva bal, ali mu bo sploh kos. A se mu je prekaljeni igralec popolnoma prilagodil v njegovih režijskih zahtevah in bil zelo kolegialen tudi do precej mlajših soigralcev. Kot se spominja Waltl, se je z mladim Andrejem Murencem, s katerim sta nastopala v predstavi Pipi in Melkijad, celo spoprijateljil. Murenc sam pa je na spominski slovesnosti povedal, da ga je na turnejah Souček kot dedek zalagal z zgodbami in z narezanim sadjem, ki ga je moral jesti, češ da je zdravo. Trem predstavam za otroke, ki so jih uprizarjali po vsej Sloveniji, ob Pipiju in Melkijadu še Miškolin ter Janko in Metka, je sledila predstava za odrasle Kurent. Souček je namreč Waltlu izrazil željo, da bi ustvaril še kaj za odraslo občinstvo.

Gledališki ustvarjalec in radijski urednik Alen Jelen je svoje besede namenil Součkovemu prispevku k slovenski radijski igri. Po njegovih besedah nihče ni in ne bo presegel njegovega dela na tem področju, saj njegov opus obsega neverjetnih več kot 600 radijskih iger.

"Pravega umetnika se ne da ubiti"
O očetovem delu in njegovi zapuščini je njegova hči Hana Souček Martinc ob izidu biografije zapisala: "Zame ta knjiga ni zgolj knjiga, je spomin in svojevrsten spomenik življenju, delu mojega očeta. Do zadnjega diha je bil luciden, iskriv in ni izgubil svojega žara, kar se odraža tudi v zgodbah, ki so zapisane v zanj značilnem humorju. Obžalujem, da izida ni doživel, da bi lahko skupaj proslavili ta več kot desetletni projekt, tolaži pa me, da je s to knjigo še zadnjič povedal, kar je govoril skozi življenje: 'Pravega umetnika se ne da ubiti.' Prepričana sem, da bodo ti njegovi spomini navdušili ljubitelje gledališča in vse tiste, ki smo ga imeli radi. Glas Jurija Součka še dolgo ne bo potihnil."

Zakaj Souček ni želel snemati oglasov?
Součkova vdova Milena Morača, sicer priznana sopranistka, je na predstavitvi biografije poudarila njegov prepoznavni glas in pevski dar. Imel je velik razpon, volumen in zlasti zelo prepoznavno barvo. Čeprav je veliko prepeval, ni svojega glasu ali pevskega talenta nikoli izpostavljal, je še povedala. Njegov glas je bil celo tako prepoznaven, da mu je nekoč neki slepi gospod, ko mu je odstopil sedež na avtobusu, odvrnil: "Hvala, gospod Souček," se je še spomnila. Pravzaprav je tudi naslov biografije Glej ga, Součka! povzet po vzklikih ljudi, ki so ga prepoznali zaradi njegovega značilnega glasu. Kot je še povedala Milena Morača, zato tudi ni hotel snemati oglasov, saj bi ljudje ob vsakem – ne glede na to, ali bi šlo za moko ali avto – rekli: Glej ga, Součka!