Podobno kot v različnih zgodovinskih obdobjih so tudi v 12. stoletju Cerkev pretresali razkoli, korupcija, simonija in intelektualna podhranjenost. Hildegarda, ki so jo starši kot zadnjega otroka po tedanji navadi darovali v samostan, je zaznala notranji klic po prenovi Cerkve. Samostanski način življenja ji je omogočil, da se je izobrazila na številnih področjih: liturgični glasbi, zdravilstvu in farmakologiji, filozofiji, teologiji in kozmologiji. O njej smo se v seriji oddaj Sedmi dan z naslovom Vplivne ženske v Cerkvi pogovarjali s poznavalcem njenega življenja in dela prof. dr. Michaelom Embachom, vodjo Narodne knjižnice v Trierju.

Prof. Embach, kaj vas je spodbudilo k temu, da ste se začeli ukvarjati s Hildegardo iz Bingna, in kako vas je raziskovanje njenih del zaznamovalo?
Morda se je to zgodilo celo bolj po naključju. Dolgo sem bil zaposlen v knjižnici škofijskega semenišča v Trierju. Tam hranimo zgodnji in tudi pomemben rokopis Hildegarde iz Bingna, in sicer gre za delo Liber vitae meritorum. To je povezano s tem, da je Hildegarda imela dobre stike s samostanom sv. Matija v Trierju. Leta 1173 je umrl njen tajnik in pravkar je končevala pisanje svojega tretjega videnja. Potrebovala je pomoč, ker sama ni znala dovolj latinščine. Stopila je v stik s samostanom sv. Matija in od tam so ji poslali menihe, ki so bili vešči latinščine. Po njihovi zaslugi je Hildegarda poslala pomembne zgodnje prepise svojih del v Trier. In eden od teh rokopisov je pristal tu v semeniški knjižnici. Napisal sem članek o tem in se začel ukvarjati s celotno zgodovino Hildegardinega izročila. Dolgoročno je bilo to presenetljivo doživetje. Človek dobi dostop v obdobje srednjega veka, v srednjeveško teologijo, v zvrst preroške literature. To se mi zdi vse do danes nadvse spodbudno in navdihujoče delo.

Hildegarda je bila večplastna in vsestranska osebnost. Katere poteze bi pri njej poudarili? Kaj po vašem mnenju določa njen značaj?
Tu bi seveda lahko navedli nekatere podrobnosti. Osebno se mi pri njeni osebnosti morda zdita posebno pomembni dve stvari. Bila je zelo ponižna. Obstajajo pisma iz njenih zadnjih let, ko je bila že zelo znana, lahko bi rekli svetovno znana osebnost. V teh pismih prosi, da bi zanjo molili, da se ne bi prevzela, temveč da bi bila še naprej ponižna v svoji službi. To se mi zdi hvalevredno. To držo najdemo že na začetku njene preroške dejavnosti, kjer se vedno znova pusti voditi, se posvetuje z Bernardom iz Clairvauxa ali s papežem Evgenom. Vse njeno življenje in delovanje je prežeto s tem duhom. Po drugi strani pa moramo reči, da je bila zelo pogumna ženska. Vedno je poskušala najti jasne besede. Čutila se je zavezano resnici. Postopoma se je vse bolj zedinila s to avtoriteto, kot to le redko doživimo. Posebno če pomislimo, da je bil položaj ženske v srednjem veku seveda veliko težji, kot je danes.

Omenili ste že pomembnega cistercijanskega meniha Bernarda iz Clairvauxa. Hildegarda se je v trenutkih notranjih dvomov in negotovosti z njim posvetovala glede svojega poslanstva. Kakšen je bil njun odnos?
Zdi se mi, da je šlo tu za – če lahko tako rečem – duhovno enakovredno konstelacijo oziroma razmerje. Značilno je, da se Hildegarda obrne na osrednjo avtoriteto svoje dobe. V tem kontekstu govorimo tudi o bernardovski dobi. Po drugi strani pa se mi zdi tipično tudi za velikega Bernarda, da je očitno takoj prepoznal njeno preroško poklicanost. Odgovori ji spodbudno in pritrdilno. Govori o notranjem maziljenju, ki ga je izkusila Hildegarda. Gre za težko razložljiv navedek iz 1. Janezovega pisma, ki nam še enkrat kaže, s kakšno avtoriteto govori tudi Bernard in s kakšno jasnostjo je prepoznal in priznal to Hildegardino službo.

Hildegarda je imela vse življenje zdravstvene težave. Bolehala je že od otroštva. Ali vemo, za katero bolezen je šlo?
V strokovni literaturi se seveda o tem veliko razglablja. Nekateri raziskovalci trdijo, da je trpela zaradi migrene, in da so bila ta videnja pravzaprav bolj halucinacije, pogojene s to boleznijo. Na osnovi svojih raziskav tega ne morem potrditi, temveč jemljem resno – vsaj delno – to, kar pravi Hildegarda sama. Zanjo je bila bolezen pogosto instrumentalno dogajanje, ki jo je usposobilo, da natančneje prisluhne, kakšnega oznanila je bila deležna, in da to oznanilo potem tudi uresniči. Drugi vidik pa je, da se je Hildegarda zelo udejstvovala na področju zdravilstva. Napisala je dietetična in medicinska besedila. In mislim, da se je lahko zelo dobro vživela v položaj pomoči potrebnih, ker je tudi sama poznala ta pojav bolezni. Šlo je za izkušnje, ki jih je sama doživela, in to njenim izjavam daje določeno globino in pristnost, ki je sicer pri njej ne bi našli.

Hildegarda je bila v prvi vrsti vidkinja in prerokinja. Že zgodaj so jo označili z izrazoma „prophetissa teutonica“ ali „Božja pozavna“. Na kakšen način vidi to, kar se ji razodeva v videnjih?
Na srečo obstaja vrsta Hildegardinih lastnih pričevanj o načinu njenih videnj, ki jih najdemo v njenem Življenjepisu, v preproških spisih, pa tudi v njeni korespondenci prav z Guibertom de Gemblouxom, njenim zadnjim tajnikom. Hildegarda tu izjavi, da teh videnj, ki jih je deležna, ne prejema v stanju ekstaze, temveč to doživlja s povsem budnim razumom, ki ostaja še naprej dejaven. Očitno pa je vsebino videnj prejela v govorici in na način, ki sta pretežno usmerjena v podobe. Njena dela so polna podob, ki jih moramo danes deloma nekako prevesti v strokovno izrazoslovje, da bi jih sploh lahko razumeli. A to se zdi, da je posebnost njenih videnj. Če se z vsebinskega vidika vprašamo, za kaj gre pri teh videnjih, lahko gotovo rečemo, da gre načelno za celoten nauk krščanske vere, ki ga preoblikuje v govorico, bogato s podobami, s katero je bilo mogoče v tem času očitno zelo dobro učinkovati in zagotoviti pozornost vse do danes. Posebnost pri Hildegardi je v tem, da je njeno govornoizrazno vedênje zelo ustvarjalno. Vsebina tega posredovanja pa je zelo usmerjena na nauk Cerkve. Tu ne gre za odstopanja. Pred očmi moramo imeti čas, v katerem je živela. Gre za čas velikih herezij in zmotnih naukov. Pojavilo se je veliko ljudi, ki so trdili, da so deležni videnj. Pri Hildegardi gre za videnja cerkvenega nauka. Gleda to, kar Cerkev obvezujoče uči – nenehno se giblje pod okriljem Cerkve. Zato sta ji uradna Cerkev in celo papež sam tudi jasno pritrdila. Papež je njene spise tudi bral in jih že leta 1147 tako rekoč odobril na sinodi tu v Trierju.

O Hildegardi se je skozi stoletja razvil nekakšen mit, ki obsega tudi poteze in lastnosti, ki jih njeni spisi ne potrjujejo, češ da naj bi bila največja skladateljica in prva učiteljica Cerkve v srednjem veku. Kaj kot poznavalec geneze njenih del mislite o tem?
Oblikovanje mitov bi potrdil, a to ne sme iti v napačno smer. Potrjeno je, da je Hildegarda s svojim muzikalnim delom ustvarila najobsežnejši opus, ki ga lahko v srednjem veku povežemo z določenim imenom. Ustvarila je 77 spevov, in sicer v inovativnem kompozicijskem slogu, ki ni omejen samo na običajni gregorijanski koral. Napisala je liturgično-duhovno igro Ordo virtutum, ki pomeni tako rekoč začetek nove literarne zvrsti. To izjemno ustvarjalno veselje, ki jo zaznamuje, velja tudi za njeno muzikalno delo. Zanimivo je, da je trditev, da je bila prva srednjeveška učiteljica Cerkve, potrdil papež Benedikt XVI., ki jo je tudi v resnici razglasil za učiteljico Cerkve. Morda zaradi takih mitov, ki se oblikujejo v verujočih, prepoznamo stvarne danosti, ne da bi jih teološko izrazili v določeni obliki. To je ljudstvo Cerkve instinktivno zaznalo.

Hildegarda je poznala srednjeveško farmakologijo, zdravilstvo in medicino. Ali se njeno ime upravičeno povezuje tudi s kulinariko, ali pa je to bolj del njenega mita, ki nima stvarne osnove?
To je žal res. Te stvari so seveda radi izkoristili iz komercialnih ozirov. Potem se je na Hildegardini prehrani delno osnovala tudi Hildegardina medicina. To je tudi zato malce težko, ker so v zgodovini Hildegardinega izročila prav njena besedila o zdravilstvu nastala šele pozneje. Če obravnavamo rokopise, nimamo nobenega njenega besedila o zdravilstvu, ki bi nastalo v času njenega življenja. Izročilo teh besedil se začne približno 100 let po njeni smrti. Današnje raziskave izhajajo iz tega, da dela o zdravilstvu delno slonijo na pristnem Hildegardinemu gradivu, delno pa tudi na gradivu, ki izvira iz poznejšega okolja in ki je bilo tako rekoč dodano. Zato moramo pojem „Hildegardina medicina“ vedno dati v narekovaje. Za Hildegardo ni bila medicina nikoli sama sebi namen, temveč je šlo za to, da človeka dojame v njegovi celovitosti, a vedno kot Božjo stvaritev.

Zanimivo je, kako je potekalo posredovanje Hildegardinih spisov. Sklepamo lahko, da je sama nadzorovala širjenje besedil iz središča v Rupertsbergu ali pa je nekoga pooblastila za to nalogo. Ali lahko ta pojav primerjamo z današnjim internetom?
Da, to se mi zdi dobra primerjava. Vsekakor velja, da je bila latinščina internet srednjega veka. Pozornost zbuja to, da Hildegarda piše svoje spise v latinščini, jih daje prepisovati in skrbi za njihovo širjenje. Gotovo si moramo predstavljati, da je imela na razpolago velik skriptorij (samostanski prostor za pisanje in prepisovanje – op. prev.), ki ga lahko označimo skoraj za kancelarijo v smislu pisarniških središč, ki prepisujejo besedila in jih razpošiljajo. Nekatera pisarniška središča so bila znana v posvetnem pa tudi v cerkvenem okolju. In če še enkrat pomislite na Bernarda iz Clairvauxa – tudi on je bil svetovno znana osebnost; vodil je zelo obsežno korespondenco. O njem vemo, da je njegov tajnik Gottfried iz Clairvauxa pogosto pisal pisma, potem pa jih je Bernard le še podpisal.

Pri Hildegardi zadeva ni povsem takšna. A bila je prav tako oseba, ki je prepoznala in uporabila medijske možnosti takšne ustanove, takšnega skriptorija.

Omenili ste Bernardovega tajnika, kakšna pa je bila vloga Hildegardinega tajnika, meniha Volmarja?
Volmar je bil njen zelo pomemben sodelavec. Bil je tajnik, vešč latinščine, hkrati pa zadolžen za to, da zasnutke in zapiske njenih spisov pretvori v pravilno latinščino. Tega Hildegarda ni znala, saj kot ženska ni mogla opraviti klasičnega študija septem artes liberales, temveč se je stvari naučila sama. Tako je morala zahtevati pomoč, če je hotela, da so ta besedila pravilna. In to je dolga leta in desetletja počel Volmar. Hildegarda ga imenuje svojega symmista, tistega, ki pozna njene najgloblje skrivnosti.

Za koga piše Hildegarda? Komu so namenjeni njeni spisi?
To je težko reči. Sama Hildegarda se o tem ne izreče. Domnevam, da si je izbrala širok dostop do svojih avtorskih del. Gotovo lahko rečemo, da preroško-vizonarska besedila niso napisana samo za tiste, ki živijo v samostanih, ali za duhovnike, temveč so ta besedila namenjena vsem tistim, ki se gibljejo v krščanskem življenjskem okolju. V teh spisih je mogoče prepoznati nekakšno misijonarsko težnjo. Hildegarda se obrača na celotno ljudstvo Cerkve.

Obveščeni smo o tem, da je Hildegarda tudi pridigala. Kaj vemo o njenih pridigarskih potovanjih?
Hildegardina pridigarska potovanja niso prav dobro raziskana. Izhajamo iz tega, da je bila na štirih pridigarskih potovanjih. Verjetno od leta 1153 ali 1155 pa vse do šestdesetih let 12. stoletja, predvsem v renskem prostoru. Bila je v Kölnu, Mainzu in Trierju. Pomembno je, da pri teh pridigah ni šlo za bogoslužne pridige znotraj sv. maše. Takrat in tudi danes je bilo nepojmljivo, da pri bogoslužju pridiga ženska. Lahko rečemo, da so bili to duhovni nagovori, spodbude o določenih témah. Pogosto so jo cerkve – na primer v Kölnu ali Mainzu – prosile, da te pridige oziroma nagovore še enkrat izrazi v pisni obliki in jim jih pošlje. To je tudi storila. Odtod tudi izhaja njena nadvse pomembna želja, da opozori na pomen pastirske službe duhovnikov. Vedno znova opominja klerike, da naj svojo pastirsko službo vzamejo resno in jo posebej skrbno opravljajo. S tem pa si ni pridobila samo prijateljev, ampak so jo tudi kritizirali. Toda prav ti spisi so besedila, ki jih vse do danes radi berejo in navajajo.

Kakšen je bil položaj ženske v srednjem veku? Hildegarda v tem pogledu nedvomno izstopa.
Položaj ženske je bil takrat izrazito manjvreden. In tudi Hildegarda se, ko govori o sebi, ima za „ubogo, preprosto žensko“ (paupercula femina), da ne bi dajala povoda in vzbujala skrbi, češ da je prevratnica. Po drugi strani so očitno zelo cenili njen glas, zato so ji tudi prisluhnili. Gre za neobičajno lastnost, da je lahko kot skromna, ponižna, zadržana oseba ustvarila tako veličastno javno podobo. Zelo nenavadno, tudi za tedanji čas. Treba je bilo najti oblike, tudi besedne zveze, ki so skrbele za to, da je bilo takšno ubesedenje mnenj ženske sploh možno. Tu gre pogosto za kretnjo ponižnosti, ne bi rekel za retoriko ponižnosti, pač pa za topos, ki je imel takrat pomembno vlogo in je bil nujen, da je bila v tem času in v Cerkvi sploh slišana.

Hildegardo iz Bingna številni omenjajo v zvezi s feminističnim gibanjem. Ali so jo zagovorniki feminizma pravilno razumeli, ali so jo uporabili bolj za uveljavitev svojih ciljev?
Po eni strani moramo reči, da Hildegarda gotovo spada tudi med tiste osebnosti znotraj zgodovine Cerkve, ki so ponovno naglasile vrednost ženske in ženskosti. Pri Hildegardi odnos med moškim in ženskim spolom ne temelji na tekmovalnosti in rivalstvu, temveč gre za odnos dopolnjevanja. Zato uporablja govorico, ki to tudi ponazarja. Ne stopa v konflikt, temveč v partnersko sodelovanje. Mislim, da so to kategorije in paradigme, ki jih lahko uporabimo tudi v današnjem času, ko gre na primer za feministične nastavke. Pri Hildegardi se lahko tudi učimo, da to vodi v zelo konstruktiven način; da ne gre za logiko napadanja, temveč da izčrpamo nove možnosti, ki so bile morda doslej premalo cenjene.

Kako to, da so jo največji učenjaki in tudi sam papež podprli in ji priznali avtoriteto, čeprav je bila do cerkvene hierarhije zelo kritična? To nas preseneča, saj je bila ena redkih žensk v pretežno moškem svetu. Kje so danes moški in ženske s takšno avtoriteto?
Hildegarda se je vedno poskušala približati papežu ter uradnim cerkvenim strukturam in osebam. Pomislimo samo, da je že svoj prvi spis videnj v Scivias poslala v presojo papežu Evgenu III. O njej nikakor ne moremo reči, da je bila prevratnica. Z današnjega vidika je njen kritični potencial v tem, da kaže na pristne naloge klerikov. Vedno je opozarjala na to, da so oni pastirji črede. Če odpoveste v svojem poklicu, poklicanosti, potem tudi čreda ne bo dosegla svojega cilja. Mislim, da gre za kritiko, ki izhaja iz najglobljega jedra vere same – in zato jo tudi sprejmemo. V današnjem času nam takšni glasovi morda manjkajo. Značilno je, da so se v časih krize pogosto pojavile velike redovne osebnosti, ki so jasno spoznale, katere korake je treba ubrati. Pomislimo na Frančiška Asiškega, na sv. Dominka ali Ignacija Loyolskega ali na velike ženske redovne osebnosti. Danes se zdi, da teh osebnosti primanjkuje, a vedno znova so novi razmahi, in prav v binkoštnem času moramo računati s temi stvarmi.

Zakaj je bila po vašem mnenju Hildegarda tako pozno razglašena za svetnico, čeprav je že osemsto let uživala ugled in avtoriteto v Cerkvi?
Lahko bi rekli, da je bil razlog za to morda v birokratskih stvareh, ki niso delovale tako, kot bi lahko. Že zelo zgodaj, s papežem Gregorjem IX. na začetku 13. stoletja, se je začel proces za razglasitev Hildegarde za svetnico. Ta ni bil uspešen zato, ker so v kanonizacijskih odlokih manjkali nekateri podatki oziroma niso bili kompletni. Potem so v trinajstem in štirinajstem stoletju naslednji papeži, med njimi Inocenc IV. in Janez XXII., poskušali Hildegardo razglasiti za svetnico. V tem primeru vidimo, da marsikaj lahko spodleti zaradi formalnosti. Po drugi strani pa je Hildegarda vedno veljala za ljudsko svetnico. Pravzaprav je bil ta klic svetosti vedno značilen zanjo. Razglasitev Hildegarde za svetnico leta 2012 je nekako zacelila to opustitev. Odtlej Hildegarda ni razglašena za svetnico samo uradno po obredu Katoliške cerkve, temveč je tudi učiteljica Cerkve. In to se mi zdi posebna čast, kajti ta položaj imajo doslej samo še tri druge ženske, namreč Terezija Avilska, Katarina Sienska in Terezija iz Lisieuxa. S Hildegardo imamo zdaj četrto učiteljico Cerkve, in to je nekaj zelo posebnega.

In še zadnje vprašanje: Leta 2009 je bil posnet film o Hildegardinem življenju. Ali po vašem mnenju posreduje pristno podobo o tej pomembni ženski figuri srednjega veka?
Zdi se mi, da je film res dobro uspel. Seveda moramo pomisliti na to, da pri teh oblikah nikoli ne gre brez dramatizacije in določenega elementa fikcije. Zdi pa se mi, da sta bili Hildegardina osebnost in doba zelo dobro zgodovinsko raziskani in da lahko pravzaprav ta film dobro uporabimo, da si ustvarimo podobo o Hildegardi iz Bingna.