Wagnerja je zaznamoval stik s poezijo francoskega pesnika Francisa Pongea v knjigi Le parti pris des choses / V imenu stvari, ki jo imamo od leta 2010 tudi v slovenščini v prevodu Saše Jerele. Enainšestdeset pesmi in petih krajših esejev v knjigi Avtoportret z rojem čebel je prevedlo osem prevajalcev, od tega po obsegu največ Sara Virk, Maruša Mugerli Lavrenčič, Tanja Petrič, Urška Potočnik Černe in Amalija Maček, potem pa še Lučka Jenčič, Milan Dekleva in Gregor Podlogar. Izbor pesmi, ki je v knjigi objavljen dvojezično: v nemškem izvirniku in slovenskem prevodu, je avtorjevo delo in je dopolnjen z novimi in še neprevedenimi pesmimi.

Jan Wagner je Slovenijo obiskal večkrat. Pred letošnjo predstavitvijo nove knjige v Kopru in Ljubljani je bil na festivalih v Medani in na Ptuju ter v Vilenici. Revijalno smo ga lahko spoznali v prevodih Maruše Mugerli za Lirikonfestove zbornike. Kljub privrženosti distanciranemu pesnikovanju prek opisa stvari in prehajanja v njegovo esenco ter tako pisanja o mnogočem in marsikateri temi se Jan Wagner v tem knjižnem izboru posveča tudi prvoosebnemu pesniškemu subjektu. Vsekakor je privrženec lastne definicije pesmi, ki pravi, da je pesem umetniško spoštovanje in umetniško kršenje pravil ter da je pesem "iritacija, ker stvari prikaže in izreče na način, kakor še niso bile izrečene in povedane". Kakor izpričuje nabor besedil, ki ustreza pesnikovemu izboru, je pesnik nemirni duh, ki ga ženeta radovednost in novost in zato raziskuje novo, se brani predvidljivosti. Prav zato je vsaj v slovenščini občasno zagoneten, pesmi so kompleksne in pogosto uganke.

Opisovanje stvari, prihajanje do jedra in opis samega bistva je pogost postopek ne le pri obravnavanem avtorju, ampak je vznemirjalo tudi več slovenskih pesnikov, zadnja leta od Aleša Štegra do Bine Štampe Žmavc. In kakor Boris A. Novak in več drugih privržencev predpisanih pesniških oblik in tradicionalnih form, nemški pesnik, letnik 1971, zagovarja, da je raba rime, metričnih shem in pesemskih oblik osvobajajoč način pisanja pesmi. Prek omejitve osvoboditev. Zanimivo nasprotje zvestobe tradicionalni formi pa je kršenje pravopisne norme, saj Jan Wagner v pesmih ne uporablja velikih začetnic. Še posebej markantno je v nemščini, ki piše samostalnike z veliko začetnico. S to kršitvijo prinaša dvoumnost rabe besed in odpira morebitne dvojne pomene.

V slovenskem izboru so poleg esejev haikuji, pesmi v prozi, soneti, gazele, ode, himne, pesmi s prostim verzom ... Andražu Gombaču je Jan Wagner v intervjuju za Primorske novice priznal, da se najtežje spopada z elegijami, pesmimi o izgubi, bodisi ljubezni bodisi zaradi smrti ljudi. Vendar je vsaj štiri z besedo elegija v naslovu umestil v slovensko knjigo. Ko je bil gost v Sloveniji, je razvil misel o poeziji danes na podlagi imena nagrade pont, ki pomeni most, in poudaril, da "v poeziji živi in diha Evropa v najboljšem pomenu: mladi prevajajo drug drugega, se srečujejo, pogovarjajo, vplivajo drug na drugega. /…/ Pesniki nenehno gradijo mostove, ki jih večina resda niti ne vidi – a so tam!" Avtoportret z rojem čebel je eden od takšnih prijateljskih prevajanj. Prvi esej je recikliran pogovor, v katerem se avtor razkriva kot navdušenec nad ameriško in anglosaško poezijo ter poda nekaj avtopoetoloških potez. Sledita krajši zahvali: prva je namenjena Nemški akademiji za jezik in pesništvo, druga pa Akademiji znanosti in književnosti v Mainzu, od koder izhaja njegov ded. V govoru se opira na Američana Walta Whitmana, zaupa svojim vzorom in učiteljem v romantikih in zgodnjem ekspresionizmu ter angleško govorečim pesnikom Dylanu Thomasu, Stevensu, Williamsu, Audnu in Tedu Hughsu. Tretja zahvala pa je ob podelitvi nagrade Georga Büchnerja z naslovom Pod jezikovnim skalpelom.

V esejističnem delu knjige je najbolj zanimivo obsežnejše münchensko predavanje o poeziji z naslovom Zaprti prostor. V njem Wagner vzpostavlja povezavo med branjem detektivskih in kriminalnih romanov ter pesniki liriki. Nad kriminalkami so se denimo navduševali Neruda, Brecht, Benn, Auden, čigar premislek je, da je v umetnini gotovost krivda, ne pa zločin, v kriminalki pa sprva vlada negotovost, kdo je kriv. Tudi izumitelj detektivske zgodbe Edgar Allan Poe, pri katerem si je Wagner izposodil idejo in razvil misel, da je pesem zaprt prostor, ki ga pesnik skrbno namerno ustvari, da bi pri bralcu naredil čim večji vtis. Spomni tudi na pesemske uganke, ki opisujejo predmet, kakor so jih pisali Bürger, Schiller in so zanimive ravno do trenutka, ko izvemo, kaj je odgovor uganke. Vendar so različne od pesmi, ki jih piše sam. Te pogosto opisujejo predmet ali stvar, a pesem sama razpira širša vprašanja in podobe, ustvari zasuk, domislico. S tem poetološkim esejem Jan Wagner ponudi bralcu pomoč, da bi razčlenil pot, kako vstopati v pesem in kako vstopiti v njegovo pesem. Torej v pesem kot zaprt, hermetičen prostor, ki je, paradoksalno, najbolj odprt prav za bralca. Med prebiranjem Wagnerjevih pesmi se večkrat znajdemo v neznosni tesnobi, tedaj se spomnimo na njegovo misel: »Pesem je največja svoboda na najbolj tesnem prostoru.«

Iz oddaje S knjižnega trga.