Eno od študij, namenjenih prav tej temi, je pod naslovom “Srce se mi trga od žalosti” in podnaslovom Vsakdanje življenje prebivalstva na Bovškem med véliko vojno prispeval zgodovinar in arhivist Jernej Komac.

Avtor izhaja s stališča, da je bila velika vojna totalna, saj sovražniki niso bili le nasprotnikovi vojaki, marveč tudi prebivalstvo. Velika vojna naj bi bila, kot je zapisal italijanski zgodovinar Enzo Traverso, le začetek evropske državljanske vojne, ki je trajala vse do konca druge svetovne vojne, zanjo pa je bila značilna “mešanica totalnih vojn, revolucij, državljanskih vojn in genocidov”. Komac se na uvodnih straneh ukvarja z zgodovinopisjem in zgodovinjenjem velike vojne in navaja nekatera pomembnejša dela, ki so nastala predvsem od devetdesetih let prejšnjega stoletja naprej. Izraz zgodovinjenje izhaja iz nemškega zgodovinopisja in pomeni proces, s katerim “zgodovinar pozabljene dele preteklosti postavi v zgodovino in jih predstavi v strnjeni in jasni obliki”. Tako lahko razumemo tudi Komačevo delo, pri čemer je imel avtor še dodatne težave zaradi pomanjkanja virov. Veliko jih je bilo uničenih, zato se je moral opirati na korespondenco, predvsem pa na časopise, v katerih so bila poleg poročil z vojnega območja objavljena tudi poizvedovanja o svojcih in drugih pogrešanih.

Komac je snov razdelil na tri večje sklope z več poglavji. Prvi zajema prvo leto vojne in priprave nanjo, drugi dogajanje med letoma 1915 in 1917, ko je divjala vojna in je prišlo do begunstva tako na avstro-ogrski kot na italijanski strani, piše pa tudi o dogajanju v zaledju fronte, v tretjem sklopu pa obravnava čas po veliki nemško-avstro-ogrski ofenzivi konec oktobra 1917, ko se je bojna črta premaknila v notranjost Italije, in prva leta po koncu vojne. Na podlagi redkih virov je raziskoval življenje beguncev. Z avstro-ogrske strani so se naselili na Koroškem, Kranjskem in Štajerskem, veliko pa se jih je morala umakniti na avstrijsko Štajersko in celo do Dunaja. Kdor si ni mogel najti nastanitve pri domačinih, je moral v težke razmere v taborišča. Takih je bilo konec leta 1917 okrog deset odstotkov. Leta 1918 je bilo samo v taborišču Buch 4827 ljudi z Goriškega.

Ponekod so imeli tudi versko in šolsko oskrbo, saj je več duhovnikov šlo v pregnanstvo skupaj z ljudstvom. Tako tam kot tudi v Italiji, kjer je bilo deset do dvanajst tisoč beguncev raztresenih po vsej državi, jih domačini niso povsod dobro sprejeli. Iz spodnjeavstrijskih občin so prihajala poročila, ki so begunce opisovala kot delomrzneže in umazance, ki negativno vplivajo na domače prebivalstvo, so nevarni za zdravje in seveda kradejo.

Kakšna podobnost z današnjim časom! Množično vračanje domov v začetku leta 1918 dolgo ni bilo mogoče, po vrnitvi pa so se morali nekateri spet naseliti v barakah. O tem in vzpostavljanju normalnega življenja torej Komac piše v tretjem poglavju, v katerem obravnava tudi delovanje državnih uradnikov in pomoč ljudem v obliki denarnih podpor, vojaških posojil in razdeljevanju hrane ter drugih potrebščin, interakcijo med prebivalstvom in vojsko, pri kateri je šlo za skupno delo, pa tudi tesnejše stike s prostitucijo vred. Ta je še posebej motila redke duhovnike, ki so o tem poročali goriškemu nadškofu Frančišku Borgii Sedeju, ki je imel v teh letih zelo pomembno vlogo. Piše pa tudi o odstranjevanju posledic nastanitve vojske na najboljših kmetijskih površinah, zlasti o pripravi njiv za oranje in pašnikov za pašo, saj je bila preskrba s hrano zelo slaba. Zaledje v času fronte se je namreč zelo spremenilo. Zgrajeni sta bili cesta čez Vršič in tovorna žičnica ter razširjene druge ceste, zaradi namestitve vojske pa je bilo veliko pomanjkanje krme in se je morala spremeniti živinoreja, saj je bila količina krme omejena, zato je morala celo vojska zmanjšati število konj.

Posebno pozornost Jernej Komac namenja ženskam, ki so morale zaradi mobilizacije moških poleg skrbi za ostarele in otroke poskrbeti še za preživetje, otroci pa so opravljali tudi razna karitativna dela.

Iz oddaje S knjižnega trga.