Med literarnimi oddajami lahko poslušate oddaje s sodobno književnostjo, lahko pa tudi take, posvečene avtorjem ob okroglih in malo manj okroglih obletnicah rojstev bolj ali manj pomembnih avtorjev.
V prvo skupino zagotovo sodi sobotna oddaja Izbrana proza z odlomkom iz romana Sive čebele. Roman je v ruščini napisal ukrajinski pisatelj Andrej Kurkov (v ukrajinščini pa piše publicistična besedila in veliko nastopa ter ozavešča svet o vojni v Ukrajini). Odlomek je poslovenila prevajalka Tolstoja Lijana Dejak. Kurkov je postavil romaneskno dogajanje v leto 2017, skratka, v čas, ko je bila vojna na odmaknjeni pogled še nekje daleč, toda življenje na območju med Ukrajino in Rusijo ni bilo lahko. V oddaji nekoliko spoznamo romanesknega junaka Sergeja Sergejiča, njegov značaj in nekoliko njegove življenjske težave. Oddaja je odlična tudi zaradi vrhunske interpretacije Željka Hrsa. Ta si za svoje interpretacije literarnih oddaj na Radiu Slovenija zasluži Prešernovo nagrado.
Še ena umetnica si za interpretacijo literarnih oddaj na Radiu Slovenija zasluži Prešernovo nagrado: to je Vesna Jevnikar in to lahko slišite tudi v njeni interpretaciji odlomka iz romana Happyendi slovaške pisateljice Jaroslave Blažkove. Jaroslava Blažková, rojena leta 1933, je bila ena od vidnejših osebnosti Generacije 56 in je danes ena najbolj branih slovaških avtoric. Leta 1968 je emigrirala v Kanado, kjer je živela do smrti leta 2017. Happyendi je roman v pismih, ki je v večji meri avtobiografski – glavni lik, ženska v zrelih letih, piše pisma prijateljici Evi, v njih pa se nam razgrinja življenje ženske, ki predano skrbi za moža, nekdanjega intelektualca, ki se po možganski kapi ne zmore več sam podpisati. Pripovedovalka oziroma pošiljateljica pisem pa na svoje življenje z njim ne gleda z obupom, ampak z dobro voljo in humorjem. Odlomek iz romana lahko slišimo v Literarnem nokturnu v prevodu Stanislave Chrobákove Repar.
Vesna Jevnikar odlično interpretira tudi kratko zgodbo Dan, ko se je rodil strah. Napisala jo je Anita Hudl, pesnica, pisateljica, igralka, režiserka, urednica literarne revije "Rastje" in prva ženska predsednica Društva slovenskih pisateljev v Avstriji. Rodila se je 5. februarja 1946 v Kamniku. Po študiju slovenščine na Filozofski fakulteri v Ljubljani se je leta 1968 preselila na avstrijsko Koroško, kjer je potem dobra štiri desetletja, vse do svoje nenadne smrti 1. oktobra 2012, močno krojila in sooblikovala življenje naših rojakov na kulturnem in literarnem področju. V okviru Slovenskega prosvetnega društva "Edinost" je leta 1973 ustanovila igralsko skupino Oder 73 in jo kot režiserka vodila vse do konca življenja, zanjo je napisala nekaj tudi v matični domovini odmevnih kabaretov in družbeno kritičnih in satiričnih predstav, povezanih z aktualno koroško problematiko. Ustvarjala je tudi glasbene igrice za otroke. Bila je mojstrica kratkih zgodb. Številne med njimi se navezujejo na problematiko koroških Slovencev in tujih priseljencev v Avstriji, poleg tega pa pripovedujejo tudi o življenju drugih ranljivih skupin v sodobni družbi. Svoje pripovedi in pesmi je objavila v dveh knjigah z naslovoma "Slike samostanskega vrta" in "Navadne zgodbe" ter v številnih revijah, antologijah in drugod.
Zgodba z naslovom "Dan, ko se je rodil strah" je izšla v reviji Rastje leta 2013, nastala pa je sredi 80-ih let. V njej nam pisateljica pripoveduje o tem, kako je sama kar štiri leta doživljala grožnje pripadnikov sovražno nastrojenih nacionalističnih skupin v tistem času na Koroškem, ki so delovale v Pliberku in okolici, kjer je živela in ustvarjala. Vendar te svoje izkušnje ne ubesedi v obliki avtobiografskega zapisa, ampak z rahlo distanco in tako ustvari pravo srhljivko.
Čustveno še kako intenziven je tudi Literarni nokturno z odlomkom iz romana Noč. Njegova avtorica je švedska pisateljica, kritičarka in prevajalka Sara Gordan. Zgodbo o ljubezni, odraščanju, bolezni, ločitvi in skrbi za otroke je napisala ostro, silovito, sunkovito, rezko; prevajalka Lucija Stupica je ohranila energijo pripovedi. In Nika Rozman je sugestivno interpretirala izbrani odlomek: v njem spoznamo obupano mati, ki sredi noči čaka in išče bolno najstniško hčer. Hiter ritem pripovedi posrka poslušalko in poslušalca in ju ne spusti do zadnjega trenutka.
Povsem drugače pritegne besedilo Poleti, misel. Napisal ga je diplomirani igralec in baritonist Branko Dobravc (1930). O svojem precej razgibanem življenju je (pri krepkih devetdesetih) za oddajo Spomini, pisma in potopisi napisal avtobiografsko besedilo. V njem je preletel svoje življenje in tako ustvaril skorajda zgodovino minulih desetletji. In res je imel kaj za povedati. Na primer: Dobravc je bil namreč eden izmed tistih Mariborčanov, ki so jih nemški okupatorji spomladi 1941 izgnali in ki so v trenutkih, ko je vlak zapuščal železniško postajo, zapeli Oj, zdaj gremo, oj, zdaj gremo, nazaj še pridemo. Zato ne preseneča, da je v svojih spominih zapisal tudi naslednje spoznanje: »Kaj so prinesle vse vojne tega sveta? Nič! Nič usodno bistvenega za srečnejše življenje ljudi, pač pa kopico, kaj kopico, gore nedolžnih žrtev in trpljenja. Le znanost, dobrota, umetnost, toleranca, razumevanje, sočustvovanje, naklonjenost … in še veliko prvin omike bi lahko naštel … izboljšujejo svet, a kaj ko jim nenehno mečejo polena pod noge, ko ima vse dobro toliko ovir.« Z ustrezno energijo, erosom Dobravčevo besedilo interpretira Željko Hrs.
Bodi dovolj za prvo povabilo. Za kaj več bo potrebno vklopiti radio ali polistati po telefonu.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje