V delu z naslovom Od lastnega glasu do lastne sobe in podnaslovom Literarne ustvarjalke od začetkov do modernizma skuša zajeti celotno svetovno literarno ustvarjanje izpod peres avtoric. V uvodu piše, da ni želela prevesti že obstoječih leksikonov literarnih ustvarjalk, ki sta ju na primer uredili Claire Beck ali Katharine M. Wilson. Poleg tega že na začetku opozarja, da se izbor ne more izogniti subjektivni težnji, ki določa njen metodološki pristop. Vzgib za njeno pisanje namreč izhaja iz izkušnje profesorice, ki želi študentkam in študentom v slovenščini predstaviti svetovno literarno zgodovino žensk, a jim žal ne more priporočiti niti enega samega slovenskega dela, ki bi v celoti ponujalo pregled njihove zamolčane zgodovine. V dialogu s srednjeveško italijansko-francosko književnico, filozofinjo in zagovornico pravic žensk Christine de Pizan se avtorica odloči, da bo delo napisala kar sama.

Poglavja, ki si kronološko sledijo od najzgodnejših mezopotamskih in indijskih glasov prek srednjega veka mimo najplodnejšega 19. stoletja vse do modernizma, od najzgodnejšega glasu, hčere kralja Sargona Akadskega Enheduane do Virginie Woolf, avtorica spremlja tudi z lastnimi refleksijami. Ključno vozlišče, s katerim povezuje vsa svetovna dela, je misel, da ženska nima domovine in prav ta izključitev iz javnega prostora je rdeča nit, ki vse navedene pesnice, dramatičarke in pisateljice povezuje v skupno knjigo.

Ocenjevanje tovrstnih antologij je zahtevno, saj v svetovnih pregledih literature nekatera imena zagotovo ostanejo spregledana ali neraziskana. Poleg tega se raziskovalka zlahka znajde v protislovnem položaju, saj skuša kanonu nasprotovati tako, da piše zamolčani kanon oziroma kanon drugega. A kanon ne bi bil kanon, če ne bi tudi iz njega prav tako nekaj glasov izpadlo. Navsezadnje že sama metodologija izključuje razredno, nacionalno in kolonialno ozadje pisateljic, saj delo sledi enemu in edinemu skupnemu imenovalcu, torej ženski.

Za tovrstna dela, ki se dotikajo svetovne zgodovine, bi pričakovali kolektivno delo strokovnjakinj. S skupinskim raziskovanjem bi dosegli mnogoterost in raznolikost pogledov in vključitev različnih kulturnih ozadij, kar bi omogočilo preseči tudi jezikovne meje, ki se vzpostavijo ob tovrstnih raziskavah. Kolektivno delo bi omogočilo tudi več različnih literarnih virov in s tem manj enoznačnih interpretacij. Torej, izognili bi se pomanjkljivostim, ki jih prinaša delo Od lastnega glasu do lastne sobe, v katerem je zahodnoevropski literaturi namenjenih občutno več strani kot perzijskim, indijskim, afriškim ali južnoameriškim avtoricam. Omembam umetnic, ki jih Katja Mihurko Poniž navaja, namreč manjka bolj poglobljen literarnozgodovinski in kulturni kontekst. Poleg tega avtorica velikokrat pozablja, da se izkušnje žensk iz različnih držav in razredov razlikujejo.

Kljub omenjenim pomislekom je Katja Mihurko Poniž s svojo raziskavo veliko naredila za slovenski literarni prostor, saj je omogočila, da se vsaj kanonska dela različnih svetov zgostijo v eni sami knjigi in se nam za to ni treba več izgubljati v neobvladljivi količini virov. Delo Od lastnega glasu do lastne sobe je zato lahko vstopna točka, s katero si mnogi lahko razširimo literarno obzorje in presežemo tisti eden in edini patriarhalni diskurz, ki nam je v učnih načrtih toliko let pisal zgodovino.

iz oddaje S knjižnega trga.