Zloglasna Lolita rusko-ameriškega pisatelja Vladimirja Nabokova je prvotno izšla v omejeni izdaji v Franciji septembra 1955. Knjigo je izdal Maurice Girodias iz založbe Olympia Press, ki je bila sicer specializirana za erotično in avantgardno fikcijo. Podjetje, ki se je v preteklosti imenovalo Obelisk Press, je izdalo več kultnih naslovov eksperimentalne fikcije, ki je v angleščini ni bilo mogoče objaviti, ne da bi morale skozi sodni postopek zaradi svoje eksplicitnosti. Med drugim je za prepoznavnimi zelenimi platnicami izšlo Golo kosilo Williama S. Burroughsa, Beckettova trilogija Molloy, Malone umre in Neimenljivi, kontroverzna Zgodba o O Pauline Réage ter trilogija Seksus, Neksus in Pleksus Henryja Millerja.

Prepoved zaradi obscenosti
Vladimir Nabokov je roman napisal leta 1953 med potovanjem po ZDA, vendar zanj ni našel ameriškega založnika; tako je prvič izšel leta 1955 v Parizu, kjer je prva naklada štela zgolj 5000, knjiga pa je prejela malo pozornosti. Kljub temu je bilo v mesecih, ki so sledili, nekaj izvodov Lolite pretihotapljenih v Anglijo, eden izmed njih pa je prišel v roke večkrat nagrajenemu pisatelju in novinarju Grahamu Greenu, ki ga je v časopisu Sunday Times označil za najboljši roman leta. Temu je kmalu sledil izjemno oster članek v Sunday Expressu, ki je knjigo obsodil kot pornografijo, britansko ministrstvo za notranje zadeve pa je odredilo zaseg vseh izvodov, ki bi na tak ali drugačen način prišli v državo. Kljub temu je leta 1959 sledila še angleška izdaja, ki pa je založnika Nigela Nicholsona stala politične kariere.

Roman pa je kljub zgodnjim izdajam v Italiji in Franciji kaj hitro tudi tam postal predmet političnega pregona: decembra 1956 ga je prepovedalo francosko ministrstvo za notranje zadeve, prepoved pa je veljala dve leti oziroma do ameriške izdaje leta 1958 pri založbi G. P. Putnam’s Sons. V ZDA je bila Lolita prava uspešnica, prva knjiga po V vrtincu, ki je bila po treh tednih razprodana v 100.000 izvodih.

Leta 1962 je Stanley Kubrick po knjigi posnel film, ki pa je na razočaranje režiserja in javnosti podlegel strogim smernicam cenzure takratne filmske industrije. Scenarij je napisal sam Nabokov, vendar je Kubrick od skupaj 400 strani ohranil "le 20 odstotkov". Film danes velja za klasiko. Leta 1997 je po knjigi film posnel tudi Adrian Lyne.

Kje se Lolita zatakne?
Osrednja zgodba romana govori o glavnem junaku, profesorju književnosti srednjih let, ki se predstavlja pod psevdonimom Humbert Humbert. Kot mlad fant se je v Franciji zaljubil v Annabel Leigh, ki je kasneje umrla zaradi tifusa, česar ni nikoli prebolel – njena smrt je pri njem sprožila obsesijo s posebno vrsto deklet, starih od 9 do 14 let, ki jih imenuje "nimfete". Ko se kot odrasel moški preseli v Ramsdale, majhno mesto v Novi Angliji, tam spozna Charlotte, lepo vdovo, ki mu v najem ponudi sobo v svoji hiši. Humbert v njeni dvanajstletni hčerki Dolores prepozna t. i. nimfeto in se, ko mu Charlotte prizna ljubezen, odloči z njo poročiti samo zato, da bi si zagotovil bližino hčerke, ki jo skrivaj imenuje Lolita.

Misli, odprte za "tak nemoralen vpliv"
Mnoge vlade po svetu so "obscenost" pogosto navajale kot razlog za preprečevanje objave kontroverznih knjig. V Združenih državah je bil zvezni zakon proti obscenosti iz leta 1873 uporabljen za prepoved Chaucerjevih Canterburyjskih zgodb, Boccacciovega Dekamerona in Voltairovega Kandida. V Veliki Britaniji je pravni test za obscenost izhajal iz primera iz leta 1868, znanega kot Regina proti Hicklinu, v katerem je sodnik razsodil, da je nespodobno gradivo nagnjeno k “izprijenju in kvarjenju tistih, katerih misli so odprte za tak nemoralen vpliv".

Leta 1928 se je britanska vlada oprla na primer Hicklin, da bi prepovedala homoerotični roman Marguerite Radclyffe Hall The Well of Loneliness. Nasprotovanje t. i. problematičnim knjigam so mnogokrat podžgali mediji – v primeru Radclyffe Hall je bil to Sunday Express, katerega urednik je zapisal: "Zdravemu fantu ali deklici bi raje dal steklenico sinilne kisline kot ta roman." Istega leta je bil zaradi obscenosti cenzuriran tudi roman Ljubimec Lady Chatterley D. H. Lawrencea, ki je lani v prav nič okrnjeni novi filmski adaptaciji požel veliko odobravanja med gledalci.

Kljub pritisku se v Angliji ne dajo
V Angliji je roman tako bil bitko javne spodobnosti proti zahtevam svobode in umetnosti. 16. decembra 1958, ko je bila knjiga v Ameriki prodana že v več kot 250.000 kopijah, so v spodnjem domu angleškega parlamenta razpravljali o novem zakonu o obscenosti, predlaganem s strani laburističnega politika Roya Jenkinsa. V skladu s tem zakonom bi lahko založnik, če bi vlada blokirala izdajo in bi zadeva prišla na sodišče, zagovarjal literarne vrednosti knjige tako, da bi k pričanju poklical avtorje, akademike in recenzente.

Nigel Nicholson, direktor podjetja Weidenfeld & Nicolson, je takrat javno priznal, da namerava izdati Lolito, nato pa prisotnim zastavil vprašanje: "Ali je nespodobno umetniško delo protislovje?" Sam je zagovarjal, da ni tako, da pa se je knjiga kljub temu v Ameriki prodala v več kot 250.000 izvodih, objavljena pa je bila tudi v Franciji in Italiji. “Pojavilo se je vprašanje, ali naj izide v Angliji. To je bilo vprašanje, na katero smo morali s sodelavci odgovoriti,” je še dodal.

Ko je bil nov zakon sprejet, se je Nicholson odločil knjigo natisniti in jo poslati po založbah v upanju, da ne bo postala predmet tožbe. Odlomkov, kot je "Lolita, luč mojega življenja, ogenj mojih ledij. Moj greh, moja duša. Lo-li-ta: konček jezika napravi tri kratke korake po nebu in se ob tretjem zadene ob zobe. Lo. Li. Ta," se kljub množičnemu neodobravanju ni odločil opustiti.

Novembra 1959 se je več kot 200 ljudi, vključno z Nabokovom in njegovo ženo Vero, zbralo pred hotelom Ritz v Londonu, kjer so napeto čakali na odločitev vlade, ali bo Lolita, ki so jo mediji že označili za najpomembnejšo knjigo leta, lahko objavljena. Dobili so zeleno luč in knjiga je postala senzacija. Prva naklada je bila takoj razprodana, prav tako tudi druga in tretja, naročila pa so prihajala tudi iz drugih držav Commonwealtha.

Nabokov sam romana ni nikoli obžaloval, o njem je rekel celo, da je bil "kot sestavljanje lepe uganke – njeno sestavljanje in rešitev obenem. Seveda je popolnoma zasenčila moja druga dela, vendar ji tega ne morem zameriti. O tej mitični nimfeti se spleta svojevrsten, nežen čar."

Od metuljeslovca do enega največjih pisateljev 20. stoletja
Rusko-ameriški pisatelj Vladimir Nabokov (1899–1977) je bil rojen v plemiški družini v Sankt Peterburgu, kjer se je najprej naučil govoriti tekočo angleščino, šele nato pa ruščino. Družina je po oktobrski revoluciji emigrirala najprej v Anglijo in potem v Nemčijo, kjer so Vladimirjevega očeta umorili ruski monarhisti, leta 1940 pa se je Nabokov preselil v ZDA. Tam je dobil službo v Ameriškem prirodoslovnem muzeju, kjer je delal kot lepidepterolog (metuljeslovec), kmalu pa je postal tudi profesor primerjalne in ruske književnosti na Wellesley Collegeu.

Lolita v Sloveniji
Knjiga je na slovenskem trgu v prevodu Janka Modra prvič izšla pri Založbi Obzorja leta 1971, leta 2005 pa še pri založbi Sanje.

Zgodbe o Loliti so se lotili tudi na odru. Leta 2008 je bila v režiji Andreje Kovač in novi priredbi dramaturginje Ire Ratej uprizorjena v Mestnem gledališču ljubljanskem. V vlogi naslovne junakinje je nastopila Iva Krajnc, profesorja Humberta pa je odigral Boris Ostan.

Kot je pojasnila Ratejeva, je pri priredbi romana črpala predvsem iz izvirne knjige ter scenarija za Kubrickov film, manj pa iz drugih, sicer številnih dramatizacij. Pri tem jo je motiviralo tudi zavedanje protislovnosti v sodobnem svetu, kjer se prek oglaševanja, lepotnih tekmovanj in mode "ponujajo" vse mlajše in vse bolj izzivalne deklice, obenem pa je v javnosti zaznati tudi vse močnejšo občutljivost za spolne zlorabe, ne nazadnje tudi tiste v krogu družine, je povedala za Dnevnik.

Lolita ni edina
Leta 2009 je v Londonu in New Yorku prvič izšel nedokončani roman Vladimirja Nabokova pod naslovom The Original of Laura (Laurin izvirnik). Roman, ki je izšel 32 let po pisateljevi smrti, govori o možu, ki je izgubil hčer in v drugi deklici, stari 12 let, vidi nadomestek za pokojno hčer.

Rokopis je Nabokov pred smrtjo leta 1977 naročil uničiti, njegova objava pa je bila desetletja za tem predmet številnih žolčnih debat.

V slovenščino je ob Loliti prevedenih več Nabokovih romanov, med drugim Vabilo na usmrtitev, Kralj, dama, fant, Bledi ogenj, Lužinova obramba ter Camera obscura.