/.../ ki je v Karibih poskušal ustanoviti utopično državico oziroma komuno, v kateri bi imeli osvobojeni temnopolti sužnji vse tisto, kar pripada drugim; enakost, bratstvo, svobodo. Bart, kakor se mulatka skrajšano predstavlja, tako v sebi združuje zavzemanje za svobodo, ki jo živi in nosi s telesom in držo in je vsem za zgled, k tej drži pa gresta tudi določena divjost in neukročenost. Predvsem pa je hitra in neinhibirana, odzove se hipno in brez razmisleka o posledicah, saj je nevezana na kateri koli prostor ali družbo, prilagodljiva in poudarjeno svobodna, ob tem seveda tudi samovoljna in nepredvidljiva.

Roberts je roman o štirih moških, ki se z njo srečajo. Prvi je motorist, ki v podedovani gostilni, podprti z legendo o rokovnjačih, poskuša odpreti lokal za okoliške pobe in ga pri tem ženejo spomini na podoben klub iz ameriškega zakotja. Zdi se mu, da je motorizem način življenja, pri katerem se živi polno in zares, v tem imenu tudi provocira družbo in ima zato na steni fotografijo rižanskega krvnika slovenskega rodu Odila Globočnika, ki naj bi bil njegov daljni prednik. Vendar gre lokalu slabo, dokler ne povabi v ekipo striptizete, mulatke Bart, ta pa poskrbi za celovito prenovo, tudi glede klientele, na kar se lokalna skupnost, podprta z medijskim linčem na nedružabnih omrežjih, silovito odzove v maniri linča, lastnik lokala pa odločno reagira.

V drugi zgodbi oziroma poglavju od zakona in družine odtujeni lastnik galerije na vlaku ugleda spečo Bart in si v glavi obnovi postaje na poti zavoženega življenja; predvsem je kot slikar že dolgo neustvarjalen, bolj se posveča sivim poslom s slikami, ki mu omogočajo preživeti tudi drugo, skrivno družino, in ko pride do neizogibnega soočenja med obema, ostane tako rekoč brez vsega. Vendar mu srečanje z Bart, ki tokrat deluje kot muza, kot nosilka navdiha, ne glede na to, kako bežno in pravzaprav enostransko je srečanje, povrne voljo do slikanja, vrne mu občutek, da ni odveč.

V tretji zgodbi se trojica besnih anarhistov, ki so bolj teoretično in manj praktično podprti, po literarnem večeru in po celonočnem skupnem vandranju odpravi h gejevskemu paru na Korčulo, tam pa se latentni ljubezenski trikotnik končno razplete. Seveda po zaslugi Bart, ki jo eden od trojice pozna še iz časov njenega kelnarjenja pri motoristih, ona ga spodbudi k akciji, ki je tokrat čisto praktična in odločna in ne zgolj gola filozofaža o nujnosti družbenih sprememb in novi vzpostavitvi odnosa med delom in kapitalom, med vladajočimi in vladanimi in načinih neposredne demokracije.

V četrti zgodbi je Bart, ki so jo pobrali na Korčuli, kjer je delala v lokalu, zdaj mornarka na veliki barki, ki si jo lasti nekdanja in zavržena ljubezen protagonista, upokojenca in nekdanjega direktorja tovarne marmelade, ki zdaj, ko so se odnosi s hčerjo in ženo zrahljali, pluje sam. Srečanje med nekdanjima ljubimcema je zanj, tudi zaradi zavedanja krivde, mučno, zato trmasto in neprevidno sam odpluje na viharno morje in ga skoraj odplakne s krova. Vendar dobi še eno priložnost, v preostanku življenja lahko marsikaj popravi, in izpostavljena eksistencialna izkušnja mu bo morda ne le odprla oči, temveč tudi dala moči za nadaljnje korake, ki jih mora napraviti.

V zadnji zgodbi vidimo smrt kapetana Bartolomewa Robertsa, prednika med Slovence priseljene mulatke Bart, ki na svoji zadnji plovbi po morju skozi razpoko v času ugleda našo sedanjost in takrat vidimo, kako je njegov uporni duh še vedno živ. In navdihujoč.

Seveda je takšno srečanje pomorcev iz različnih časov stvar fantastike, ki je bila Lenartu Zajcu blizu že prej, recimo v zgodbah iz zbirke Hevimetal, kjer gre za poskus revitalizacije nekakšnega sodobnega gotskega oziroma grozljivega žanra, in tudi način delovanja Bart je bolj angelski in morda ezoteričen, predvsem pa se izmika naši razumni razlagi. Po drugi strani je skoraj tipično, da se dve zgodbi, prva in tretja, ukvarjata z možnostjo angažmaja v skrajni legi, v prvi desničarskega in v drugi levičarskega. Motoristična bratstva s slikami nacističnih zločincev kot ikonami ali prazno govoričenje o družbeni enakopravnosti in protikapitalističnem boju, s čimer se ukvarjajo tudi romani in zgodbe iz srednjega pisateljevega obdobja, kažejo določeno deziluzijo, spoznanje, da je pot do sprememb dolga, podobno kot tista od besed k dejanjem oziroma od papirnatega k dejavnemu angažmaju.

Novost zbirke Roberts je v dveh protagonistih, ki sta blizu upokojitve, in sicer na obeh straneh te prelomnice. Zdi se, da se Lenart Zajc tokrat prvič ukvarja s časom ob koncu delovne dobe, ko je treba prejšnjo rutino zamenjati z novimi izzivi, ki so toliko težji, ker je medtem odmrlo in odpadlo vse, kar je prej zlepilo življenje. Zajčeva pozornost je tako z mlajše in srednje generacije prenesena na krizo poznih srednjih let in na žanr, ki mu rečemo moški pred prepadom.

Zbirka oziroma roman Roberts je napisan v razmeroma preprostem, celo mladostnikom namenjenem jeziku, zgodbe so nekoliko odprte, ne le zaradi fantastike, vsakemu od njihovih nosilcev pa se ob srečanju s fatalno žensko, ki je povsem brez zavor in pomislekov, povrhu še mulatka in s tem dodatno izzivalna za vsakršne projekcije, moške fantazije ali za enostavno ksenofobijo in rasizem, odprejo novi pogledi in nove priložnosti.

Iz oddaje S knjižnega trga.