Leta 2009 je bil po romanu posnet tudi film. Muriel Barbery piše naprej. V slovenščini imamo preveden tudi njen roman Življenje vilinov, pred kratkim pa je v Franciji, tokrat ne pri založbi Gallimard, temveč pri založbi Actes Sud, izšel roman Ena sama vrtnica.

Zamenjati založnika v Franciji ni mačji kašelj, še posebej če je ena izmed avtorjevih knjig kokoš, ki nese zlata jajca, kar Eleganca ježa prav gotovo je. Vendar si je Muriel Barbery zaželela svežega zraka, kot je rekla Jean–Mariju Leclavetinu, uredniku pri Gallimardu – in odšla k Actes Sud, morda tudi zato, ker je pri Gallimardu čutila pritisk pričakovanj, da naj bi napisala podobno uspešnico, kot je Eleganca ježa. "Če kaj sovražim, je ponavljanje istih vzorcev," je rekla. "Zelo sem vesela, da sem napisala Eleganco ježa, toda ko ga prebiram zdaj, ugotavljam, da besedilo še ni bilo zrelo. In Eleganca ježa ni pomembna knjiga. Tako kot jaz nisem velika pisateljica," je skromno dodala Muriel Barbery.

Morda pa je njen novi roman Ena sama vrtnica znak zrelosti, se sprašuje Fabrice Gaignault, avtor članka v reviji LIRE – Magazine littéraire. Muriel Barbery kot najbolj japonska med francoskimi avtorji se namreč vrača v najgloblje plasti same sebe, kamor se je vtisnil vpliv tisočletne kulture. Na Japonskem je namreč preživela dve leti in je upala, da bo izkušnja nemudoma prešla v knjigo, vendar ni.

Miniti so morala leta in napisati je morala druge knjige, da se je znašla iz oči v oči s svojo junakinjo Rozo, francosko vrtnarico, ki se odpravi na Japonsko. Tam je umrl njen oče, ki ga ni nikdar poznala. Roza pride v Kjoto na zapuščinsko razpravo in nenadoma pade v vrtinec popolnoma neznanega sveta, neznane pisave in svojih stisk. Hkrati sreča ljudi, kot so skrivnostna sobarica, sočutni voznik, modra Angležinja, pesnik, ki ji nadomestijo očeta. Vodijo jo po labirintih od templjev do vrtov, od čajnic do beznic in pokopališč, tako da začne spoznavati očetovo kulturo z druge strani ogledala. V tem ozračju se začne Rozino romanje k sami sebi, ob čemer naj bi tudi bralec pogledal sam vase in poiskal odgovor na enigmo o smislu obstoja človeka na tem svetu.

Muriel Barbery je tako z novo knjigo Ena sama vrtnica ustvarila prosojno krhko tkanje besed o temeljnih bivanjskih vprašanjih. Ob tem še bolje razumemo njeno pripovedovanje izpred nekaj let, ko je obiskala Ljubljano in je v pogovoru z Nino Gostiša razložila, da piše svoje knjige ne na računalnik, ampak s peresom na poseben papir. Takole pravi:

"Pišem s peresom v velike zvezke, obsedena sem s papirjem, s teksturo papirja, dobro mora vpijati črnilo, a ne preveč, moje pero je namreč zelo posebno … Pišem zelo zgodaj zjutraj, ob zelenem čaju in v družbi svojih mačk, ko je moj duh še svež in v pričakovanju dogodkov tistega dne.
Potem prebiram, popravljam, velikokrat prečrtam, dodam … Ko je besedilo bolj ali manj uravnoteženo, ga pretipkam. In potem spet zelo veliko popravljam. Ne morem pa razumeti, zakaj se ljudje ob pisanju izogibajo moči snovnega stika roke s papirjem. Zdi se mi, da bi tako delovali čisto drugače, in to se mi zdi lepo. Zame je pomembno, da je list lep na pogled, in črnilo na belem papirju je videti čudovito. Moja pisava je neberljiva, a list je na neki način lep. To je zelo pomembno.
Ne pišem lepo, a uživam v gibih roke in čutnosti črnila na papirju, to je pravi estetski doživljaj. Težko razumem, kako je lahko lepota besedila ločena od lepote okoliščin njegovega nastanka."

PRISPEVEK iz oddaje Svet kulture, 24. 11. 2020, na programu ARS: