Čilska igralka, scenaristka in pisateljica je svoj literarni opus posvetila divjanju vojaške hunte med letoma 1973 in 1990. Nacionalna travma pa pri njej ne doživlja posebej težke slogovne obravnave; če gre soditi po reakcijah na njene prejšnje romane, so prosti slog in popkulturne reference konstanta literarnega opusa Fernándezove, ki se z romanom Neznana dimenzija prvič predstavlja slovenskemu bralstvu.

Tragična usoda Salvadorja Allendeja, diktatura Pinocheta, divjanje njegovih milic in še posebej neuspešno in nezadostno kaznovanje v ugrabitve ter umore vpletene agente, nekakšna nacionalna amnezija in izguba zgodovinskega spomina, ki je večja z vsako novo generacijo, vse to so teme, ki angažirajo mnoge čilske umetnike, npr. dokumentarista Patricia Guzmána, ki od začetka sedemdesetih let in Bitke za Čile neutrudno opozarja na vse naštete anomalije čilske polpretekle zgodovine. V primerjavi z Guzmánovo skrajno resno in poetično obravnavo se zdi proza Fernándezove skorajda heretično lahkotna, kar je značilnost tudi romana Neznana dimenzija, ki bi ga lahko poimenovali tudi Cona somraka, saj se navezuje na znamenito TV-serijo Roda Serlinga iz petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja, ki je bla v Čilu predvajana pod tem naslovom.

Pisateljičin slog uvede vsakdanji jezik junakinje, ki opisuje dogodke v sredini osemdesetih let in četrt stoletja pozneje, ko skuša vzpostaviti stik z "moškim, ki je mučil", človekom s košatimi brki, kakor največkrat imenuje nekdanjega agenta tajne policije, ki je leta 1984 vstopil v pisarno opozicijskega časnika, naznanil pripravljenost pričati o grozodejstvih, da bi takoj zatem čez Kordiljere pobegnil v Argentino in od tam v Francijo, kjer bo, strogo varovan, ob občasnem pričanju proti režimu preživel preostanek življenja. Slog Fernándezove svobodno preskakuje med objektivno prvoosebno pripovedjo, epistolarnim poglavjem ali hipnimi medigrami v obliki prostega verza, medtem ko nemalokrat obsežne opombe prikličejo elemente stvarne literature.

Stanje v čilski družbi pisateljica dojema kot irealno, absurdno in težko razložljivo, od tod naslon na Neznano dimenzijo (oz. Cono somraka), katere nenavadne zgodbe igrajo prominentno vlogo v osmišljanju narativa, podobno kot popkulturne reference – od hollywoodskih blockbusterjev tipa Avengers ali Ghostbusters, do Charlesa Dickensa in popštiklov Billyja Joela –, ki delujejo kot blažilci vsakodnevnih grozot, ki jih je soustvarjal tudi njen antijunak Andrés Antonio Valenzuela Morales, "moški, ki je mučil". Junakinja ga prepozna kot "inteligentnega", v nasprotju z zlobo, ki je po njenem mnenju premo sorazmerna z neumnostjo. "Ni res, da so zločinci genialni", pravi protagonistka, "za upravljanje delčkov tako groteskne, absurde in krute mašinerije je potreben velik odmerek neumnosti. Gola zverinskost, zamaskirana v mojstrski načrt. Mali ljudje, ozkega uma, ki niso sposobni dojeti globine drugega. Zakaj takega nimajo ne izrazoslovja ne orodja. Empatija in sočutje so značilnosti bistrega duha, sposobnost postaviti se v čevlje drugega – za kaj takega je potrebna visoka inteligenca."

Roman Neznana dimenzija – če povzamem prevajalko in pisko spremne besede Veroniko Rot – prikazuje, kako lahko v istem času in istem prostoru življenje poteka v dveh dimenzijah: vsakdanjosti in kolesja groze. Iz trenja teh dveh dimenzij pisateljica ustvari tretjo, neznano dimenzijo, območje sivine, v kateri je groza del vsakdanjosti – ne le za zatirane, temveč tudi za zatiralce. To je tudi zgodba o človeški upogljivosti in prisilnem sodelovanju z nasilnim režimom, o konstrukciji sistema strahu, o lahkotnosti obsojanja brez poznavanja celotnega konteksta. O moškem, ki je mučil – in postal inteligenten.