Besedilo Sveti Senanus je napisano v bohoričici z značilno Prešernovo pisavo, na koncu pa je njegov podpis v gajici. Ta pomembna kulturnozgodovinska pridobitev dopolnjuje bogato zakladnico rokopisov Franceta Prešerna v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK).

Prijatelju posvečena balada
Satirična meniška balada Sveti Senanus pripoveduje o Senanu, ki se umakne na samotni otok, da bi se izognil skušnjavi, a ji kljub temu ne more uiti in se zato na koncu vendarle vrne med ljudi. Prešeren pa je svojo pesnitev sklenil tako, da je predvsem zbadljiva do menihov. Snov za balado je Prešeren prek pesmi St. Senanus and the Lady Thomasa Moora vzel iz latinske legende. Motiv je preoblikoval z mislijo na svojega prijatelja Gašperja Crobatha p. Benvenuta, ki mu je stvaritev tudi posvečena, so sporočili iz NUK-a.

Frančiškanski pater Benvenut je Prešernovo pesem prejel 24. maja 1846. Prvo objavo je doživela v petem zvezku Krajnske čbelice dve leti pozneje. Skupaj z Nuno, Šmarjino goro, Nebeško procesijo, Zdravljico in V spomin Matija Čopa je bila del sklopa zadnjih objav pesmi še za časa Prešernovega življenja.

Še zmeraj žive razprave o stvaritvi
Svetega Senana sta leta 1866 v zbirko Pesmi Franceta Preširna, s pésnikovo podobo, z njegovim životopisom in estetično-kritičnim uvodom umestila urednika Josip Jurčič in Josip Stritar. Po nekaj ponovljenih izdajah je pesem objavo doživela tudi v slikanici Sveti Senan: Nuna in kanarček leta 1998 z ilustracijami Bogdana Groma.

Ta meniška balada je vse od nastanka do danes v literaturi in časopisju spodbujala različne razprave. Razmišljanja o Svetem Senanu je tako mogoče zaslediti v korespondenci Josipa Stritarja, Bleiweisovi zavrnitvi Josipa Cimpermana, ki je želel v Novicah o pesmi objaviti prispevek, ter celo v pesmih Benvenuta, v katerih je Prešernu odgovarjal na njegovo pesnitev, so še sporočili iz NUK-a.