Na MMC-ju smo se skupaj z Narodno in univerzitetno knjižnico, ki je v tem tednu že odprla vrata, podali k odkrivanju dragocenosti iz digitalne knjižnice, v kateri je najti več kot 800.000 enot gradiv, ki so za po vselej novem znanju hrepeneče glave tako v času samoosamitve kot tudi sicer dragocen vir raziskovanja. Da je brskanje po Digitalni knjižnici Slovenije, eni največjih zbirk slovenskih besedil in drugih gradiv, ki so prosto dostopna na spletu, lažje, poskrbi Žiga Cerkvenik iz Narodne in univerzitetne knjižnice, ki vsak teden za naše bralce pripravi predlog za branje iz NUK-ove zakladnice.

Vabljeni k branju nove peterice:

"Filharmonične družbe najvdanejši častni član Ludwig van Beethoven"
V letu, ko mineva 250 let od rojstva Ludwiga van Beethovna, ene najpomembnejših osebnosti v zgodovini glasbe, se je vredno spomniti na še vedno premalo znan podatek, da je znameniti skladatelj pustil svoj osebni pečat tudi v Ljubljani.

4. maja 1819 se je v pismu ljubljanski Filharmonični družbi toplo zahvalil za podeljeno diplomo častnega člana in obljubil, da bo v znak hvaležnosti poslal "eno svoje, še neobjavljeno delo". Iskanje skrivnostnega dela že vrsto let buri duhove in znanstvene razprave. V arhivu Filharmonične družbe se je ohranil le rokopis partiture Beethovnove 6. simfonije z njegovimi lastnoročnimi pripisi. Partituro, ki je 22. decembra 1808 služila za prvo javno izvedbo simfonije pod Beethovnovim osebnim vodstvom, je prepisal njegov kopist Joseph Klumpar, Beethoven pa je dodal okoli 10 lastnoročnih popravkov. Danes je shranjena med zakladi Narodne in univerzitetne knjižnice kot edinstven dokaz o transnacionalnem značaju evropske kulture in umeščenosti Ljubljane na glasbeni zemljevid Evrope.

"Imenitni in učeni gospod Janez Vajkard Valvasor, baron Bogenšperški"
Prispevek Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693) je mnogo prevelik, da bi ga lahko dostojno opisali na tako majhnem prostoru. Znameniti baron je svoje življenje posvetil zbiranju, zapisovanju in posredovanju znanja in nam za seboj zapustil neprecenljiv znanstveni opus. Na gradu Bogenšperk je uredil bakroreznico in obsežno knjižnico z bogatimi zbirkami grafik, glasbil in drugih zanimivosti.

Poleg znamenite Slave vojvodine Kranjske in Valvazorjevih izvirnih zemljevidov, prvih kartografskih izdelkov slovenskega avtorja, lahko na Digitalni knjižnici Slovenije prelistamo tudi nekaj njegovih manj znanih del. Album Topographia Ducatus Carnioliae modernae (1679) združuje 319 bakrorezov kranjskih mest, gradov in samostanov, ki jih je Valvazor v veliki meri uporabil tudi v Slavi, in nudi dragocen vpogled v videz slovenskih krajev v 17. stoletju. Prav posebna poslastica pa je temačno Prizorišče človeške smrti (Theatrum mortis humanae, 1682), v katerem po Valvazorjevih lastnih besedah bralec ne bo "našel ničesar veselega in prijetnega tega sveta". Prvi del vsebuje mrtvaški ples v 51 prizorih, v drugem je opisal 35 znanih zgodovinskih primerov smrti, v tretjem pa je v 31 podobah opisal in orisal posmrtno trpljenje različnih grešnikov. Zares: "v njem ni ničesar drugega, kakor le vseh zemljanov poslednji sovražnik: koščena Smrt".

Kronist slovenske kulture
Fran Vesel si je z Valvazorjem delil vsaj dve veliki strasti: zbiranje raznovrstnega gradiva in vizualno portretiranje sveta okoli sebe. Kar je bila Valvazorju skicirka, je bil Veselu fotoaparat, s katerim se je srečal že v dijaških letih. Med odmevnejše fotografije njegovega zgodnjega obdobja sodijo portreti Ivana Cankarja in fotografije slovesnosti ob odkritju Prešernovega spomenika. Tudi pozneje ga je zanimala zlasti dokumentarna plat fotografije: poleg serije portretov slovenskih umetnikov izstopajo fotografije krajine, stavb ter narodnih noš in običajev. Poleg fotografskih utrinkov je skrbno zbiral tudi druge zanimivosti: dragocene knjige, izrezke iz časopisov, slike, kipe ter rokopise in izvirna dela slovenskih umetnikov.

Osebno je poznal vsa večja imena slovenske kulture in umetnosti ter pri njih neutrudno nabiral nova gradiva za svojo zbirko – tako vztrajno in strastno, da si je v kulturnih krogih prislužil vzdevek "morilec". Njegova zbirka sodi med največje zasebne arhive slovenske kulturne zgodovine. Z velikim Valvazorjem si je poleg zbirateljske strasti delil tudi zavedanje pomena dediščine: po smrti je svoj celoten arhiv zapustil slovenskemu narodu. Danes je shranjen v treh kulturnih ustanovah – v Narodnem muzeju Slovenije, Slovenskem etnografskem muzeju in Narodni in univerzitetni knjižnici – del pa si ga lahko ogledate tudi v Digitalni knjižnici Slovenije.

"Le vkup, le vkup uboga gmajna"
Zgodbo Primoža Trubarja in nastanka prvih tiskanih knjig v slovenskem jeziku pozna vsak izmed nas. Manj znano je, da je, precej manj slovesno, slovenščina svoj tiskarski krst doživela že nekaj desetletij prej. Prve slovenske tiskane besede so bile natisnjene julija 1515, ob koncu največjega kmečkega upora na slovenskih tleh, v katerem je sodelovalo več kot 80 tisoč kmetov iz vseh slovenskih dežel. Najdemo jih na letaku z nemško vojaško pesmijo, ki ga je po porazu puntarske vojske pri Celju natisnil tiskar in založnik Johannes Singriener na Dunaju.

Pesem z naslovom Ein newes lied von den kraynnerischen bauern (Nova pesem o kranjskih kmetih) opisuje potek bojev skozi oči najemniške vojske. Vanjo so zmagoviti vojaki vpletli tudi dve priljubljeni gesli puntarjev: "Stara prauda" in "Leukhup, leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina", ki so tako postale prve natisnjene slovenske besede v zgodovini. Letak je leta 1876 na Dunaju po naključju odkril časnikar in zgodovinar Peter plemeniti Radics. Od njega je leto pozneje dragoceni dokument v imenu Slovenske matice odkupil njen tedanji predsednik dr. Janez Bleiweis, od koder je nazadnje prišel v zbirko Narodne in univerzitetne knjižnice kot eden redkih ohranjenih izvodov na svetu.

O provenienci priča lastnoročni pripis neznanega avtorja na letaku, zgodbo o odkritju pa je popisal tudi sam Bleiweis v Letopisu Slovenske matice iz leta 1877. In dodal še: "Ta nemška pesem je, poleg zgodovinske vrednosti še posebno nam Slovencem zato zanimiva, ker je dokazano, da je prva tiskovina, v kateri se nahajajo slovenske besede, deloma popačene, kakor npr. »woga« namesti uboga, »leukhup , leukhup«, ali pa ponemčene kakor npr. »gmaina« namesti občine. Al kdo se bode spodtikal nad napačno zapisanimi slovenskimi besedami, kdor vidi, da je nemščina te pesmi še slabeja. Za one slovenske pregreške nas pa odškoduje prava slovanska beseda »pravda« namesti pravice."

"Razvajena, muhasta gospodična, izpremenljiva, kakor aprilsko vreme"
Moda in raznovrstne modne zapovedi, ki sicer krojijo marsikateri vidik naših življenj, razumljivo niso nekaj, kar bi nas pretirano zaposlovalo v času samoosamitve. Morda je to pravi trenutek za sproščen in neobremenjen sprehod po modnih smernicah iz naše preteklosti, ki bo marsikatero sodobno samoumevnost postavil v neusmiljeno perspektivo časa. "Čemu so nam dijamantni prstani in zlati uhani? Kako brezumna misel, stisniti si brez namena prst z enim ali več kovanimi krogi; in kaj še le hočem reči o neusmiljenosti mater, ki predirajo nježnim hčerkam ušesa, da vanje vtikajo košček lesketajočega se zlata?« se sprašuje prispevek v Kmetijskih in rokodelskih novicah iz leta 1875. In ponudi zimzelen odgovor: "Znano je, da si včasih izvoli odlična oseba, bodisi imenitna in bogata, bodisi na visoki častni stopinji, smešen in čuden kroj, kroj, nasprotujoč naravi in lepoti, in glej! - opične lastnosti, da govorimo z Darvinom, podložni njeni poprimejo se neumnosti, in kroj postan moda."

Podobno ugotavlja tudi prispevek v Slovenski gospodinji iz leta 1912: "O dandanašnji modi lahko še prav posebno rečemo, da je razvajena, muhasta gospodična, ki je izpremenljiva, kakor aprilsko vreme. Pred leti se je precej hitro izpreminjala samo moda oblek in klobukov, ki smo jih pa vendar lahko nosili po dve leti. Danes imamo vsakega pol leta drugo nošo, drugačne solnčnike, drugačne ročne torbice, čevlje, nogavice in drugo. Draginja je čim dalje hujša, a luksus čim dalje večji. Gorje ženski, ki ne zna biti praktična in se da zapeljati, da slepo sledi v vsem in vsakem današnji razkošni modi." Pred vsemi temi težavami so predvsem ženski del populacije od konca 19. stoletja svarile in o tem izobraževale številne kulturne, modne in družabne revije. 1. januarja 1897 je izšla prva številka Slovenke, prvega slovenskega časopisa, namenjenega ženskam.

Že po šestih letih delovanja je revija nehala izhajati, njeno poslanstvo pa so kmalu nadaljevali Slovenska gospodinja, Vesna, Naša gospodinja, Žena in dom ter drugi listi. Vse, ki vas zanima razvoj mode, toplo vabljeni tudi k ogledu fotografij slovenskih ateljejskih fotografov iz druge polovice 19. in z začetka 20. stoletja (za ogled omogočite predvajalnik Flash) kot tudi zabavne spletne razstave z retoričnim naslovom: "Zakaj bi še gospodinja ne imela počitnic?".