Pripravile so okroglo mizo o lezbičnih iniciativah, ki so od konca osemdesetih let pa do danes pretendirale k oblikam alternativnih lezbičnih skupnosti v Sloveniji. Na dogodku, ki se je odvil v prostorih ljubljanskega Inštituta za novejšo zgodovino, so v pogovoru z moderatorko Urško Lipovž sodelovale Suzana Tratnik, Evan Grm, Hana Sekereš, Urška Sterle in Mojca Urek.

Festival poteka v okviru Društva Škuc, ki letos obhaja petdesetletnico delovanja, tako da je bil festival dvojno jubilejni. Lezbično četrt so zasnovali leta 2014. Prva izdaja je potekala ob 25. obletnici Škucove lezbične sekcije LL in je bila zamišljen kot enkraten dogodek. Festival je naletel na zelo dober sprejem in odziv predvsem na lezbični sceni.

Sorodna novica Pussy Riot v Ljubljani: "Zdaj je čas, da sklenemo, da denar ni pomembnejši kot življenja"

Ustvarjati želijo tedenski festival, v okviru katerega je izpostavljena domača lezbična produkcija, opisuje Urška Lipovž. V vsaki ediciji povabijo tudi tuje gostje, letos je bil to kolektiv Pussy Riot.

"Nekaj o ljubezni med ženskami"
Lezbično gibanje ima v slovenskem prostoru svoje časovno izhodišče v oktobru leta 1987, ko je izšla v tedniku Mladina 8-stranska priloga Ljubimo ženske: Nekaj o ljubezni med ženskami s prispevki šestih avtoric, tudi pisateljice in aktivistke Suzane Tratnik. Kot opisuje, so tam zapisale informacijo, da "lezbična skupina že obstaja, ne da jo ustanavljamo. Saj smo vsak torek tukaj na sestanku, smo si rekle, lahko nam pišejo in nas kličejo. Tako smo začele verjeti, da skupina obstaja, delile smo biltene, z Natašo Sukič sva veliko potovali v tujino, na primer v London in Berlin, in se tam ogromno naučili."

Leta 1987 je bila ustanovljena tudi lezbična skupina LL pri sekciji Lilit (feministična sekcija Škuca). Med prelomnimi točkami zgodovine gibanja je izpostavila leto 1993, ko so dobili prostore na Metelkovi, ter leta 1995 vzpostavitev GALfona, telefona za lezbijke in geje, ki je bil do nastanka spleta ključen za širjenje informacij. Ključen je bil, kot pravi, tudi nastanek Lezbične knjižnice in arhiva ter začetek izhajanja knjižnih zbirk Vizibilija ter Lambda. Zbirka Vizibilija izdaja knjige z lezbično tematiko, Lambda pa LGBTQ-vsebine.

"Najprej te omenjajo samo v slabih šalah. Prideš iz hiše staršev, gospodarja, kjer ti je bila odrejena druga vloga. Izumljati moraš stvari, producirati, da se nabira gradivo, ki generira nove stvari. Skupnost je živ organizem," je opisala Urška Sterle, urednica Lezbomanije, mesečne radijske oddaje na Radiu Študent. V pogovoru je dejala, da je bil njen vstop v lezbično gibanje prek revije Revolver (revije za kulturna in politična vprašanja s homoerotičnim nabojem), klubov na Metelkovi, Legebitre (prve slovenske skupine za mlade LGBT). Vse to tvori zametke, na katere se generacija navezuje." Ob tem poudarja, da je bil v vse, povezano z lezbičnim aktivizmom, vpleten pogum. "V zgodovini lezbičnega gibanja se kaže, kako napreden in drzen je bil aktivizem v Sloveniji."

Suzana Tratnik je ob tem poudarila, da je za gibanje nujna kontinuiteta. "Nihče ni bil zaposlen kot aktivist. V marksističnem jeziku bi rekli, da je bila najbolj pomembna LGBT-zavest, lezbična zavest, zavest o uporu."

Evan Grm je kot svojo vstopno točko opisal_a intelektualne dogodke, Cafe Open, pozneje pa udeleženost v aktivizmu in prostovoljstvu. Leta 2014 je soustanovil_a Transakcijo (Zavod za podporo in zavezništvo transspolnih oseb), saj je sam_a v slovenskem prostoru prepoznaval_a odsotnost transaktivizma in transspecifičnega zagovorništva. "Od jezika dalje ni bilo spoštljivo in treba je delovati od jezika navzgor," poudarja.

Sorodna novica Vstop v Lezbično četrt letos vodi skozi kinodvorano

Hana Sekereš je na okrogli mizi zastopala zavod Koroška Pride, s katerim je devet Korošic vzpostavilo epicenter lezbičnega gibanja tudi v Slovenj Gradcu. Kot pravi, so tik pred tem, da tam dobijo svoj prostor za druženje in vsebinske dogodke. "Na podeželju ni elementa anonimnosti. Takoj ko si povezan z LGBT-prostorom, daješ glavo na pladnju," poudarja. Pri sestavljanju skupnosti je zato pomembno premisliti, "kako nagovoriti ljudi in dati jasno vedeti, da je prostor varen."

Sociologinja in socialna delavka Mojca Urek je poudarila pomembnost fizičnega prostora, to je bil v preteklosti Ženski center, v okviru katerega je med drugim deloval klub Lola. "Vizija ženskega prostora je znala iritirati, treba je bilo utemeljevati zahtevo po njem." Odzivi na center so bili tudi agresivni. Spomnila je na napis "psom, moškim in Židom ni dovoljen vstop," ki se je nekoč pojavil na prostoru. Kot pomemben korak k skupnosti je naštela lezbične tabore. Prvi mednarodni je bil leta 1988 na Rabu, z udeleženkami iz Nemčije, Italije, Anglije, Irske, Portugalske, Avstrije, Nizozemske.

V sklepnem dejanju okrogle mize so se vprašali, kakšno je stanje lezbinega gibanja danes in kaj je ključno za prihodnost. Evan Grm je dejal_a, da se je za rast in razvoj bistveno vedno vprašati, "koga ni za mizo". Kot pravi, manjka prostorov, ki niso klubi. Zavod Transakcija ima denimo za zdaj manjšo pisarno, ki jim jo posoja Škuc. Ta je "nenehno nabita z ljudmi, starimi od enajst let dalje. Tam najdejo prostor, kjer lahko uporabljajo svoje zaimke in ime. Poleg spletnih nujno potrebujemo tudi fizične prostore."

Mojca Urek kot pomembno točko prihodnosti lezbičnega gibanja vidi v "vidnosti lezbijk, starih nad 50 let. Potrebujemo referenčne točke, lezbično pleme, dekonstrukcijo norm, norosti, raznolikost. To moramo domisliti na novo, saj ni isto kot v 90. letih."

Nujnost fizičnega prostora, mesta srečevanja
Strinjajo se, da je danes obenem pomembno vlogo prevzel digitalni aktivizem. Ta omogoča tudi dostop za osebe, ki v gibanje ne morejo ali si ne upajo vstopati fizično. Temu navkljub je ključno imeti "mesto srečevanja, saj brez tega gibanje ostaja razpršeno." Kot je dejala Suzana Tratnik, je še vedno nujen aktivizem tudi zato, "da bi postali nekaj, kar je dobrodošlo in se pozdravlja".