Tovrstni elementi, križani z aktivističnimi in ekološkimi temami in poseljeni z ekscentričnimi liki, v njenem opusu niso nič novega, najbolj uspešno jih je združevala v romanu Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, ki ga je avtorica razglasila tudi za moralni triler.

Empuzij ni moralni triler, je pa do vrha napolnjen z amoralnimi, tendencioznimi, seksističnimi in tuberkuloznimi liki, ki so leta 1913 zbrani v zdraviliškem centru v šlezijskih gorah, kjer jim podzemno jezero ponuja unikatne možnosti za zdravljenje pljučnih bolezni. Tam se tisto jesen znajde tudi Wojnicz, poljski študent komunalnega inženirstva iz ukrajinskega Lvova, ki se hitro zaplete v bolj ali manj kolerične debate z bolehnimi sotrpini, med katerimi najdemo katoliške konservativce, socialiste, teozofe, umetnostne zgodovinarje, ljubiteljske psihoanalitike, filozofe in še koga.

Odsotnost žensk v romanu je jasno izpostavljena. Bolje rečeno, mesto v romanu najdejo samo kot prejemnice številnih seksističnih opazk, ki jih samooklicani intelektualci neženirano bruhajo na dnevni ravni. Ena, žena lastnika sanatorija, na začetku romana umre, po uradni razlagi naj bi se obesila. Pač pa ženskam pripada preteklost zaprte in malce klavstrofobične krajine, obdane s hribi, ki spominja na romane Thomasa Bernharda. V 17. stoletju je mestece Görbersdorf obsedla histerija z zvezi s čarovnicami, zato so se obtožene ženske, nekakšne antične Empuze, v strahu pred pregonom in uničenjem zatekle v okoliške hribe, kjer se Olgi Tokarczuk zdaj ponujajo kot domiselno predstavljene pripovedovalke iz globine podzavesti, ki skupaj s Tunčikami sejejo strah med okoliškim prebivalstvom. Medtem ko prve še danes občasno napadajo oglarje in naključne moške, domačini Tunčikam kot žrtvena jagnjeta podtikajo bolne zdraviliščnike.

Navdih za Empuzij je avtorici ponudila Čarobna gora (1924) Thomasa Manna, prav tako postavljena v gorski zdraviliški kompleks, kjer mladi junak Castorp z drugimi debatira o filozofiji, umetnosti in politiki. Ampak če so bili Mannovi junaki izobraženci s treznimi in jasno artikuliranimi idejami, je debatni krožek Olge Tokarczuk kvečjemu kolekcija popivajočih fah idiotov oziroma amaterskih psihologov, ki ženske radi zreducirajo na nivo družbeno zaostalih bitij s pretečeno in nižjo stopnjo evolucije. Reakcionarne ideje se zaostrujejo s količino halucinogenih hlapov, patriarhat in mačizem sta konstanta njihovih blodenj, po katerih se "tam, kjer se pri moškem nahaja volja, pri ženski manifestira poželenje". In "kjer ima moški razumevanje števil in strukture, se pri ženski nahaja materinstvo!"

Empuzij bi zlahka razglasili za avtoričino implicitno kritiko sodobne poljske družbe, ki ženskam ne jemlje le pravice do samoodločbe, temveč tudi dostojanstvo. To verjetno drži, čeprav nas Tokarczuk v sklepnem pripisu hudomušno seznani s tem, da so vsi mizogini citati parafraze besedil avtorjev, ki so soustvarjali zahodni intelektualni kanon, od Tomaža Akvinskega, Hezioda, Platona, Darwina in Freuda do Nietzscheja, Conrada, Sartra, Yeatsa, Burroughsa in Kerouaca. Empuzij je po eni strani karikirana veseloigra o usihajoči potenci seksističnega patriarhata (z elementi gorske srhljivke), po drugi pa korektiv in dopolnilo JazTudi gibanju, ki bi v rokah manj talentirane avtorice bržkone izpadel vsaj didaktično, če ne moralizatorsko. Pri Olgi Tokarczuk te bojazni ni, nobelovka zna z arzenalom prepotrebne ironije pripovedovati zgodbe.