Če so Božična zgodba, Obisk svetega Nikolaja in Dobri kralj Vaclav klasične božično obarvane izbire, se na prvi pogled zdi, da za samo novo leto ni prav veliko na voljo. A pomislimo še enkrat.

Pravljice nenehno pripovedujejo o pomembnih življenjskih spremembah, življenje pa je seveda jasno omejeno z začetkom in koncem. Nič čudnega torej, če so bela (začetek, rojstvo), črna (smrt, konec) in rdeča (kri, življenje) tako priljubljene barve v klasičnih pravljicah. Nekatere ob predstavljeni zgodbi tudi zelo očitno prikažejo naravne cikle z menjavo začetkov in koncev, rojstev in smrti. Kajti življenje je v bistvu zelo razgiban tobogan.

Iz smrti v novo življenje
Če hočemo srečne konce, je smiselno rojstvo ali nov začetek (v pravljicah so to običajno selitve na lepše, običajno povezane s porokami) postaviti na konec pravljice.

Tipičen primer je Rdeča kapica, ki jo volk požre in se nato simbolno ponovno rodi, za kar pa mora umreti volk. Je Rdeča kapica na koncu drugačna, kot je bila prej? Zagotovo. Ko enkrat od blizu srečaš volka, je otroštva konec.

Sneguljčica prav tako umre. Vendar ne zares, saj jo reši princ. Da nosi princ krono, ki spominja na sonce z žarki, torej gonilno silo življenja, ni naključje.

Tudi v Trnuljčici je princ tisti, ki spečo lepotico odreši po stoletnem spancu kot sonce obudi k življenju spečo naravo po (pre)dolgi zimi.

V Zlati ptici je, nasprotno, princ tisti, ki ga je treba k življenju obuditi, za to pa poskrbi voda, še ena za življenje nujno potrebna sestavina.

Še morda kdo misli, da pravljice ne posnemajo naravnih ciklov?

Vse omenjene pravljice spadajo v zbirko bratov Grimm, ki sta (še posebej Jakob) poskušala pravljice čim bolj povezati z mitologijo (Rdečo kapico s Perzefono, Trnuljčico z Brunhildo ...), ki seveda izhaja iz sprememb v naravi. Vendar nekaj podobnega najdemo tudi v drugih zbirkah.

V 1001 noči Aladin ostane ujet v votlini, kjer se zdi obsojen na smrt. Reši se s prstanom (okrogel kot sonce), zares pa zaživi s čudežno svetilko (svetilke svetijo kot sonce). Da je Aladin svetlejše polti (iz Kitajske) in čarovnik temnejše (iz Afrike), primerno ponazarja naravno bitko med svetlobo in temo.

Tudi v Ali Babi in 40 razbojnikih je treba priti iz votline (tema, ujetost, negibnost, smrt), da preživiš. Enemu od bratov uspe, drugemu ne.

Še bolj kruto je pri Sinbadu, ki se med enim svojih potovanj poroči, ko pa njegova žena umre, izve, da je tam navada zapreti v grobnico mrtve skupaj s še živimi zakonci. Sicer jim dajo ob tem nekaj hrane, a ta ne traja dolgo. Sinbad preživi tako, da pričaka nove pokopane, jih pobije in se preživlja z njihovo hrano, dokler ne najde izhoda. Tako v pravljici (spet) neposredno izvemo, da je smrt enega pogoj za preživetje drugega.

Vzročno-posledično
V pravljicah mora kar pogosto nekdo umreti, da lahko drugi zaživi ali preživi. Le pomislimo, koliko pravljic se začne s smrtjo kralja. Ne manjka niti neposrednih spopadov.

Čarovnica v Janku in Metki mora umreti, da otroka lahko preživita. Lahko bi bilo tudi obratno. Kot izvemo iz zgodbe, se očitno čarovnica z otroki prehranjuje. Če bi hotela preživeti, bi ju morala spraviti v peč.

Podobno mora Jakec ubiti velikana v pravljici o čarobnem fižolovem steblu. Ni dovolj, da mu je ukradel bogastvo. Če hoče zaživeti polno življenje, mora velikan umreti.

Da v obeh pravljicah pomembno vlogo odigra peč (v njej konča čarovnica, v njej se skriva Jakec), ni naključje, saj peč simbolno predstavlja maternico. Iz peči prihaja nekaj novega, življenjsko pomembnega.

Ko smo že pri pečeh (pozor, biti morajo železne, saj železo varuje pred čarovnijami!), naredimo še eleganten prehod h Gosji pastirici, pri kateri naslovna junakinja svojo težavo (noče namreč prelomiti dane besede) reši s pripovedovanjem v peč.

Po padcu pride vzpon
Gosja pastirica je klasičen primer pravljic, v katerih ima junak zgodbe na začetku ugleden položaj, ki ga izgubi, včasih po svoji, včasih po tuji krivdi, a se nato pobere in je na koncu še celo v precej boljšem položaju, kot je bil prej.

Najprej moraš pasti, da lahko potem še bolj zraseš. Če ne zraseš ti, bo nekdo drug ali nekaj drugega. Tako kot v naravi organizmi nenehno odmirajo, da iz njihovih ostankov lahko zrasejo visoka drevesa.

Gosja pastirica je najprej princesa, a zaradi nepripravljenosti na življenjske izzive prepusti svoj položaj služabnici. Nato se s pomočjo kralja vrne na mesto, ki ji pripada. Po poroki s prestolonaslednikom bo nekega dne postala kraljica.

Posebej bi opozoril na sloviti prizor s klobukom. Klobuk pokriva lase naslovne junakinje, ki so zlato obarvani. Seveda predstavljajo sončne žarke. Klobuk ima vlogo teme, noči, zime, veter, ki ga odpihne, pa predstavlja naravno silo, ki poskrbi, da se sonce vrne.

Najbolj znani primer pravljice, v kateri se vse vrti okrog izgubljenega družbenega položaja in poskusa vrnitve nanj, je gotovo Pepelka. O njej izvemo, da je prijazna, delovna, ubogljiva, a izvemo tudi, da to ni dovolj. V življenju je treba kdaj tudi prekršiti pravilo, kot se v na videz spokojni naravi dejansko nenehno odvijajo kruti boji za preživetje.

Pepelka najpomembnejšo potezo v svojem življenju naredi, ko prekrši prepoved in odide na ples. Šele s tem si zasluži izboljšanje svojega položaja.

Podobno je z vzponi in padci v Lepotici in Zveri. Tudi v tej zgodbi prijaznost in požrtvovalnost nista dovolj. Lepotica si res v veliki meri izboljša življenje, ko se preseli k Zveri, a ji ljubosumni in zahrbtni sestri srečo skoraj uničita. Če hoče na novo pridobljeni položaj obdržati, mora pokazati nekaj aktivnosti.

Izkoristimo torej praznike, da otrokom beremo pravljice. Iz njih se bodo na najprijetnejši in najmanj vsiljiv način poučili o svojem okolju in seveda o sebi.

Vsi uporabljeni slikovni viri so v javni lasti.

https://plaza.rakuten.co.jp/didyouknow/diary/202310310000/

https://themesoffairytales.exblog.jp/33540450/

https://otto-kubel.mystrikingly.com/blog/hansel-and-gretel

https://topillustrations.wordpress.com/2017/12/12/goose-girl-in-pictures/