Pienza je majhno mesto v bližini Siene. S stavbami v zemeljskih barvah je očarljivo kot večina toskanskih mest. V resnici se ni vedno imenovalo Pienza. Nekoč je bil to Corsignano. Tam je bil leta 1405 rojen Enej Silvio Bartolomeo Piccolomini. Bil je prvi od kar 18 otrok v družini Silvija Piccolominija in Viktorije Fortegueri. Kraj Corsignano je bil pravzaprav fevd družine Piccolomini.

Ko je Enej Silvio B. Piccolomini leta 1458 postal papež Pij II., je ukazal mesto preurediti. Preimenovano je bilo v Pienzo in postalo prvi primer idealnega renesančnega oziroma humanističnega Dokumenta o gradnji mesta, ki naj bi bilo namenjeno počitku papeža Pija II.
Enej Silvio B. Piccolomini je papež postal po precej dramatičnem konklavu, kjer je Francoz in sorodnik francoskega kralja kardinal Guillaume Estouteville veljal za favorita. Glasovanje so morali celo ponoviti in papež je postal Enej.

Zgodnje in poznejše življenje Eneja Silvija Piccolominija
V njegovem življenju je očitna dihotomija, ki jo izraža tudi nedavno izdana knjiga Enej Silvij Piccolomini – Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju. Besedila zanjo sta prevedla in uredila Jan Dominik Bogataj in Anja Božič, knjigo pa je izdala Celjska Mohorjeva družba.

Kot beremo v knjigi, je bil Piccolomini človek dveh svetov, sveta klasične učenosti in sveta Cerkve. Kot prvi je bil radoživ renesančni literat, ki je na željo očeta študiral pravo, kar mu je tudi pomagalo pri diplomatski karieri, in ki je napisal humorno komedijo Zgodba o dveh zaljubljencih in novelo o bedi dvorjanov. Njegovo 'drugo' življenje je bilo bolj umirjeno – bil je tajnik cesarja svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti Friderika III. in tržaški škof – v obeh vlogah je spoznaval slovensko ozemlje in napisal najzgodnejša poročila o slovenskem ozemlju. Kasneje je – kot že omenjeno – postal papež.

Burno življenje pred papeževanjem
Na predstavitvi knjige, ki je potekala prav na 619. rojstni dan Piccolominija, je kardinal Franc Rode rekel, da Pij II. "nekako izstopa iz vrste rimskih papežev. Že po tem, da se je pozno, po burnem življenju odločil za duhovniški poklic. Dolga leta je bil osebni tajnik cesarja Friderika III. in je osebno poznal naše dežele in jih opisoval od 15. stoletja naprej."

V velikem delu O Evropi je o deželi Kranjski med drugim zapisal: "Vendar pa Slovani, katerih jezik prevladuje v regiji, Karnijce delijo na pol in pravijo, da ima Kranjska dva dela. Prvi je suh in trpi pomanjkanje vode; sem uvrščajo Histre in Krasce, ki naseljujejo gore med Labacusom in Tergestom, vse do Timava. Drugi del je dobro namočen: tu izvira reka Sava, skupaj z Navportom, katerega sodobno ime je Labacus, in številne druge reke."

Naslednik Francesca Petrarce
Zanimivo je seveda zgodnje življenje Eneja, ko je pisal lahkožive spise, zaradi jezikovne spretnosti pa mu je cesar Friderik III. Podelil naziv poet laureate, ki ga je menda kot eden od prvih dveh (drugi je bil Padovanec Albertino Mussato) prejel Francesco Petrarca.

Karantanija – srednjeveška demokracija
Z našega vidika je Enej zanimiv tudi zaradi opisa obreda ustoličevanja karantanskih vojvod. O verodostojnosti moramo dvomiti, saj so zadnjega karantanskega vojvodo ustoličili leta 1414 in mu seveda Enej ni mogel prisostvovati. Kljub temu je zapisal: "Kadar vodenje države prevzame nov vladar (v času Piccolominija je bilo ozemlje Karantanije že dolgo del dežele Koroške, op. P. B.), obhajajo slovesnost, o kakršni se ne sliši nikjer drugje. V prostorni dolini blizu mesta Št. Vid so vidni ostanki starodavnega mesta, katerega ime je izbrisala davnina časov. V bližini se med širnimi travniki dviguje posvečen marmornat kamen. Nanj se povzpne kmet, ki mu to opravilo pritiče po rodbinskem nasledstvu in dednem pravu. Na desni stoji mršav črn vol, na levi pa zavoljo enake mršavosti iznakažena kobila. /…/ Vsi v sprevodu se zdijo vredni časti, razen vojvode samega, ki deluje kot kmet. /…/" Karantanija je bila ali naj bi bila poosebljenje srednjeveške demokracije.

So pa nekateri navedki iz prevedenih Piccolominijevih spisov indic, da se mentaliteta ljudi in mehanizmi zasedanja položajev do danes niso kaj dosti spremenili: "Na dvorih se častna odlikovanja ne podeljujejo na podlagi vrlin in dobrega značaja, pač pa večja čast pride z večjo močjo in bogastvom."

Na predstavitvi knjige v krasni frančiškanski knjižnici je recenzent knjige dr. Marko Marinčič, izrazil mnenje, da gre pri tej knjigi "vsekakor za ključen prispevek k slovenskemu poznavanju intelektualne, kulturne, državnopolitične in cerkvenopolitične zgodovine renesančnega obdobja." Povedal je tudi, da je za nas seveda najpomembnejši Enejev angažma za ustanovitev ljubljanske škofije, kar pa v njegovem življenju ni bil velik dogodek.
Zanimiva je tudi njegova ocena, da je bil Piccolomini razdvojen med klasično antiko in krščanstvo ter da so njegovi zgodnejši spisi spotakljivi predvsem zaradi sloga in ne toliko zaradi vsebine.

Obsežna zapuščina pisem
Zanimiva pričevanja o krajih, ki jih je obiskal, so tudi pisma. V knjigi je objavljen prevod sedmih pisem iz Ljubljane. Kot je povedal Jan Dominik Bogataj, je Piccolominijeva zapuščina pisem izredno bogata in obstaja celo skandinavski zanesenjak, Šved – tako Anja Božič –, ki to zapuščino preučuje in objavlja.

Dokument življenja Eneja Silvija Piccolominija je tudi naslovnica knjige. Na njej je izsek iz freske v cerkvi sv. Jurija v Dutovljah, eni od štirih, ki jih je Piccolomini posvetil na ozemlju današnje Slovenije. Kot je povedala Anja Božič, je bila freska do nedavnega skrita za spovednico: "Odkrili so jo leta 2009. Ne vemo niti, iz katerega časa je. Kot nama je uspelo poizvedeti, naj bi bila s konca 15. stoletja, na njej pa naj bi bila upodobljena Piccolomini in cesar Friderik. To je stilistično izredno natančno delo. Ne poznamo veliko takšnih delavnic na našem ozemlju."

Ali je to sploh latinščina …
Delo z besedili starejšega izvora je pogosto težavno tudi za dobre poznavalce tujih jezikov. Recenzent knjige dr. Aleš Maver je slikovito opisal občasne zagate: "Včasih so ljudje mislili, da so listine ponarejene, če so bile pisane v pravilni latinščini. Kot primer: madžarska latinščina je popolnoma neužitna in nikoli se kot latinist nisem počutil večji bedak kot, ko sem 'buljil' v besedilo, za katero so trdili, da je latinsko, jaz pa nisem razumel niti ene besede. Izziv pri prevajanju so besedišče, duh pisanja, tudi izredno dolge povedi. Prevajalec se mora vedno znova odločati, ali ohraniti celoto ali jo razbiti. Kakor hitro celoto razbiješ na več manjših povedi, se nekateri poudarki izgubijo."

Besedilo s komentarji nam celovito predstavi prvega renesančnega papeža in prvega opisovalca sedanjih slovenskih dežel. Izdaja pa je dragocena tudi zato, ker nam prinaša prevode dokumentov in ne posredovanih opisov Piccolominijevih besed, tako da lahko – četudi so nekatera pisma zgolj formalna – spoznamo njegovo razmišljanje.