Je kot razkošna pahljača briljantnega uma, ki nas vodi skozi labirint zaznave in védenja, ki nam ga nevsiljivo (z neštetimi primerami) posreduje in si skupaj z bralcem z vseh strani ogleduje predmet svojih raziskav.

Do katere koli dvojice se prebijemo – od znanosti do literature, od avtorja do smrti ali od dela do teksta –, vedno bomo pri tem strastnem premišljevalcu naleteli na upor zoper prevladujočo uniformiranost in vtkanost v družbo. Presega ju z erosom govorice, edinim elementom, v katerem lahko dihajo propadla bitja, kakor se je izrazil Baudelaire v zvezi s Poejem. V vsem svojem početju se Barthes brez zadržkov zavzema za svobodo posameznika, njegovega delovanja, pisanja, mišljenja. Njegova izvajanja za revije, na predavanju študentom ali pa zapisi za dušo, kot bi lahko rekli (tak zapis je prav naslovna tema Šelestenja jezika), so tudi danes osvežujoče gibka, živa in aktualna, utemeljena v nasprotju z arbitrarnim nasiljem učnega procesa, ki je vedno podaljšek države in vedno doktrina vrednot, izhajajočih iz pozitivizma in racionalizma, ki meri zgolj učinek, ki uniformira, zatira, zasužnjuje, izključuje in utrjuje prvenstvene pravice, ne pa tudi univerzalnih, individualnih, če hočete, utopičnih in predvsem samosvojih, takih, ki izhajajo iz posameznikovega osebnega življenja, iz njegove biografije, izkušnje, osebnih značilnostih.

Ne glede na to, koliko bomo v tej knjigi osvojili Barthesov instrumentarij izrekanja – govorjenja, pisanja – je jasno, da nam razkriva temeljni pogled na stvarnost stvari in na tisto najobčutljivejše mesto, ki ga tako skrbno, že skoraj diktatorsko neguje vsaka družba: to je učenje pravil – najprej slovničnih, potem pa vse bolj sofisticiranih, kodiranih, vpetih v izmenjujočo zavest, iz katere ni mogoče izstopiti, če ne želimo izgubiti državljanskih pravic. Tako je v svobodo govorice/ izrekanja/ pisanja mogoče sestopiti samo še skozi domišljijo pisanja, ki je tista skrivnostna, šelesteča zadnja možnost osvobajanja izpod enotnosti paragrafiranega družbenega, političnega in kulturnega pečata.

Ob branju Barthesovega presenetljivega skupka zapisov nam postaja vse bolj jasno dvoje: prvič – na enem mestu lahko doživljamo-spremljamo-podoživljamo vse napetosti, nasprotovanja in samospraševanja, ki so v drugi polovici dvajsetega stoletja zaposlovali mislečega posameznika, vpetega v stvarno preoblikovanje takratne evropske misli, ko je Evropa drhtela v notranjih preobratih, ko so študentje zavzemali fakultete in so se v večjih mestih pojavile barikade, ko se je razpravljalo, kam naj gre svet, predvsem pa, da naj se vladajoče, nazadnjaške strukture poslovijo in naj ljudem pustijo dihati. Dogodek maja 1968 je bil, pravi Barthes, zapisan na tri načine: kot govor, kot simbol in kot nasilje. In drugič, kar se mi zdi še pomembneje, Barthesova misel predira in hkrati osvobaja, je upajoča in neustrašna, dih zajemajoča kompaktnost, ki povzema vse zunajkonkurenčne vidike realnosti kot nekakšna točkasta substanca, ki se nenehno giblje, ustvarja nepregledno množico zaznav, obratov, prisvajanja, zapuščanja. Ali kot zapiše filozof: Vse, na kar naletimo, je citat, so citati iz vseh časov, vseh kultur in mi jih samo poberemo in jih vnašamo v svoj tekst, potem prepustimo bralcu, da zapolni vrzeli. Barthes je veliko upov polagal v bralca, saj je od njega pričakoval prav tisto osvobojenost, za katero se je sam zavzemal in členil svoje filozofske premisleke.

In ko takole prelistavamo Šelestenje jezika, ki je zvok tega, kar dobro deluje in implicira ugodje samo, celo užitek zvočnosti, ker zvok tega, kar dobro deluje, deluje popolno in zato ne ustvarja zvoka, se zdi, da potonemo v vizijo sveta (ali utopičnega sveta?) ki raztaplja, razgalja, razgrajuje enotno podobo množičnega uniformiranja in se pomika v ospredje govorice posameznikove narave, ki je "narava modernega človeka", torej v osrčje užitka samotnega prisluškovalca, ki z lucidnostjo transformira lastne zaznave v presežek bivanja. Ali pa iz tega izhaja, da se človeštvo izgublja v zvočnih odtisih brez zavesti in s tem samemu sebi odvzema pomembno in samoniklo udejanjanje? Gre namreč za skupinsko predajanje samopozabi in sledi zgolj tem zunanjim afirmacijam zaznavanja odločujočih struktur, ki resnično vladajo in ki vseskozi ponujajo, vabijo k novim užitkom zvoka, govorice, podobe – s tem pa uspavajo in relativizirajo probleme kapitalistično-potrošniške dejanskosti. Tu se pokaže še tretja možnost, nakazana v prvi, namreč, da individualni umik iz sfere odločevalcev posledično odpre prazen prostor, ki ga lahko naseli prav šelestenje jezika, ta ima večjo senzibilnost in večjo moč izrazil, ki so skupek prav vseh človekovih čutno-nazornih operacij. Toda bojim se, da mreže, ki jih ustvarja tekst, niso tako daleč od današnjega in prihodnjega informativnega hrupa sodobne tehnološke civilizacije.

Na poti zdrsov in razpok nam Barthes v intelektualnem, visoko tiražnem diskurzu mišljenja hiti kazati razvejane smeri šelestenja jezika, utopično predstavljivost, ki jo najprej zaslišimo, potem izgovorimo, potem zapišemo. Zadnje strani teh vznemirljivih esejev nakazujejo pomik na novo globalno raven, torej v konec dihotomije, do združitve dveh nasprotujočih si elementov, kot so politika in lingvistika, zgodovina in jezik, družba in intima, metafora in metonimija in prehod v tretjo razsežnost forme, ki je tretja forma, in na primer združuje esej in roman, kot je Barthes v eseju Dolgo sem hodil zgodaj spat prikazal na podlagi Proustovega Iskanja izgubljenega časa.

In če sklenemo: literatura že od nekdaj ve tisto, kar danes odkriva znanost. Edina razlika je v tem, da tega ni povedala, temveč zapisala.