"Ob premišljevanju, zbiranju, iskanju podatkov in pogovorih se ti ustvarjajo slike. Te vtise sem hotel strniti v neko leposlovno delo, ki je izmišljeno, katerega akterji so izmišljeni in prizorišča dogajanja. Hkrati pa sem želel, da bi vse to zelo, zelo spominjalo na Zasavje," je povedal v četrtkovem pogovoru na Vodnikovi domačiji, kjer se je z njim pogovarjala Ksenija Horvat.

Ob tem je dodal, da je roman v osnovi vendarle rodbinska kronika, ki jo je postavil v dinamično 20. stoletje in rudarski kraj ravno zaradi tega, ker je premog povzročil velikansko rast v vseh pogledih.

Ko je začel ustvarjati roman, je imel sliko o tem, kakšno je bilo nekoč Zasavje, a nato je sledila kopica drugih raziskav, denimo, kaj se je dogajalo učiteljicam, ki so postale matere. "Razvoj zgodbe te pripelje do kopice dilem, na katere je treba verodostojno odgovoriti," je povedal pisatelj in dodal, da se mu zdi, da stvarne napake, tudi če jih skoraj nihče ne opazi, zmanjšujejo vrednost dela.

"Saga o družini Knap, katere član je tudi od rojstva slepi Matija, se začne kakor mrakoben boj na požiralniku. Roman je pronicljiv oris nekega časa, ki ga ni več, in okolja, ki je še vedno tu, z mnogimi reminiscencami, ki se bodo ohranile – tudi zato, ker jih Rozina zna videti," je o romanu zapisala kresnikova žirija.

Sorodna novica 32. kresnik v roke Romanu Rozini za roman, ki opisuje rudarske revirje 20. stoletja

Matija po pisateljevih besedah deluje kot "zbir aktivnosti, ki se dogajajo okoli njega", medtem ko so njegovi bratje in sestre nosilci nekih družbenih silnic, ki so bile zelo izrazite v 20. stoletju.
Kot je še povedal Rozina, je bila zanj glavna pripoved, kot eno od značilnosti romana pa je poudaril, da je gradil na fragmentih, drobcih, ki niso velika zgodovina, so pa človeško pomembni. Poleg tega je v romanu veliko ponovitev, saj je želel preveriti podobne situacije v različnih časovnih plasteh.

Na vprašanje, koliko so zgodbe, ki jih Rozina opisuje v svojem romanu, danes še žive med Zasavci, je avtor odgovoril, da jih morda kak star rudar še razlaga svojim vnukom, so pa zdaj to že skoraj pravljični svetovi.

Urednica Nela Malečkar: Marsikaj je med vrsticami, kar odlikuje najboljše pisatelje

Dotaknila sta se tudi okoliščin sodelovanja z Mladinsko knjigo. Kot je pojasnil Rozina, je imel roman napisan in je iskal založbo, ki bi ga natisnila. Ravno takrat je sodeloval pri nastajanju knjige Slike in zgodbe, za katero je slikarka Ejti Štih k sodelovanju povabila več slovenskih in bolivijskih piscev, urejala pa jo je Nela Malečkar. Poslal ji je rokopis, ki je bil zelo dobro sprejet. Nela Malečkar je povedala, da je roman brala z občudovanjem in da je te mikrozgodbe, čeprav se dogajajo v Zasavju, mogoče prenesti v univerzalen svet. Kot posebno kakovost romana je poudarila, "da je marsikaj med vrsticami, to je pa tudi značilno za najboljše pisatelje".

Sledil bo ponatis romana Sto let slepote. Roman Rozina pa že ima napisan tudi nov roman, ki je po njegovih besedah krajši, zgodi se v eni noči, je pa bolj družbeno aktualen in pripoveduje o begunski krizi.