Večinoma gre za ustvarjalce na področju literature, od avtorjev do založnikov, a med podpisniki sta na primer tudi filozof Slavoj Žižek in direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevž Čelik.

Renata Zamida navedenih očitkov, ker postopek razrešitve še poteka, ne komentira: "Lahko pa povem, da gre za iste očitke, ki sem jih v preteklih mesecih že večkrat argumentirano javno zavrgla."

In kaj so ključni ponavljajoči se očitki? Glede oddaje dela pritličja Javne agencije za knjigo za vzpostavitev knjigarne s kavarno in obeda direktorja frankfurtskega knjižnega sejma pri Ani Roš nepravilnosti ni odkril niti proračunski inšpektor, in to že spomladi. Najbolj pa se izpostavlja prepozno sprejetje strategije za nadaljnje delovanje JAK-a, čeprav so sprva vsi člani sveta, ko se je ta oblikovala, delovali složno. Kaj se je torej v nekaj mesecih spremenilo?

Prvi direktor JAK-a Slavko Pregl, ki je bil maja razrešen s položaja predsednika sveta agencije, takole pojasnjuje dogajanje na februarski seji: "Na redno sejo sveta JAK-a, ki sem jo sklical, nisem dal na dnevni red točke o razrešitvi Renate Zamida, to sta zahtevala dva člana, in potem smo na tajnem glasovanju izglasovali sklep, da svet ne predlaga njene razrešitve. Takrat smo se dogovorili, da je seja zaprta, da o seji lahko govorim samo jaz in da lahko samo povem sklep o tem, da svet ni podprl predloga za razrešitev. A takoj naslednjega dne so različni spletni portali objavljali podrobnosti o tej seji, neslanosti na moj račun. Na sami seji se je izkazalo, da je argument za razrešitev to, da agencija še ni sprejela strategije o nadaljnjem razvoju. Takih javnih zavodov, ki še niso imeli sprejete strategije, je bilo takrat veliko. In seveda pritisk je bil, da svet predlaga razrešitev, ker je po zakonu prvi, ki to predlaga, ustanovitelj; ampak če bi se ustanovitelj odzval pri direktorici Renati Zamida, bi se moral odzvati še pri desetih ali dvajsetih drugih direktorjih." Dva člana sta torej protestirala zaradi dvomesečne zamude, medtem pa na nacionalno strategijo kulturnega ministrstva, ki se ji reče Nacionalni program za kulturo, čakamo že od leta 2017.

Slavka Pregla je najprej "prepričeval" minister Zoran Poznič, in sicer, kot pojasni, je prišlo do pogovora "na predlog moje namestnice v svetu, ki je pisala ministru, ne da bi svet vedel za to", predčasno pa ga je na sedmih straneh razrešil minister Vasko Simoniti: "Iz vsebine je izhajalo, da je moj glavni greh pač ta, da sem podpiral direktorico in da je nisem želel razrešiti oziroma nisem izpeljal predloga za predčasno razrešitev."

Takratna namestnica, Gabriela Babnik, je še vedno v svetu agencije, ki se je v letošnjem "koronaletu" že trikrat preoblikovala – nazadnje tik pred novim poskusom razrešitve Renate Zamida na julijski seji, ki bo očitno uspel. Agencija je namreč kmalu po Preglovi razrešitvi in še ene članice, predsednice Združenja splošnih knjižnic Vesne Horžen, dobila nadomestna člana Matejo Komel Snoj in Mitjo Čandra. Bilo je dovolj glasov proti direktorici, in čeprav se je to storilo pod točko razno in kršilo poslovnik, takšno ravnanje ustanovitelju očitno ni sporno.

Eden od članov, prevajalec Iztok Ilc, povzema "kadrovski prevzem" z besedami: "Sam to vidim precej širše, kot popolno odpoved konstruktivne kulturne politike, ki ne vidi in ne prepozna svojih vrhunskih kadrov in tudi ne zna voditi dialoga, kadar pride do kakšnih nesoglasij ali morebitnih zdrsov. Očitki, ki so leteli na go. Zamido, so bodisi minorni, napihnjeni ali pa izmišljeni. Vse to bi se dalo rešiti, če bi ministrstvo pokazalo voljo za to. Težava je pa seveda v tem, da je gospa Zamida samozavestna, neodvisna, še največja pa, da je priljubljena. Tukaj gre v bistvu bolj za podrejanje ministrstva nekim kapricam in osebnim zameram kot pa kakšne resne nepravilnosti."

In zakaj sploh tovrstni kadrovski manevri? V igri sta dve najprestižnejši gostovanji Slovenije na knjižnih sejmih, najprej v Bologni, nato še na osrednjem v Frankfurtu. In v igri je več milijonov kohezijskih sredstev, a njihovo nečrpanje je državna sekretarka ministrstva Ignacija Fridl Jarc povezala kar z zmanjšanjem rebalansa proračuna za kulturo. In tako se je na zatožni klopi znova znašla Zamidova; čeprav velja, da mora dati za črpanje zeleno luč prav ministrstvo (in povsem enako, z nekajletnim zavlačevanjem, se je dogajalo s kohezijskimi sredstvi za Center za kreativnost – začelo se je črpati šele, ko je bil projekt povšeči odločevalcem z Maistrove 10, in to ne le uradnim).

"Svet, ko sem mu še jaz predsedoval, je o kohezijskih sredstvih spraševal ves čas. In ker se stvari niso dobro odvijale, sem jaz oktobra lani pisal ministru in ga prosil, da uredi te birokratske zadeve, ker je stvar preveč resna, in da če se to ne bo uredilo, svet ne bo prevzemal odgovornosti za naše nastope na teh dveh sejmih," še odstre celotno ozadje razreševanja Pregl. In doda: "Sam si predvsem želim spodobnejše ravnanje vlade do slovenske knjige. Ta vlada reže sredstva in zdaj se je lotila še te neprimerne kadrovske poteze. Mi za uspešen nastop v Bologni in Frankfurtu potrebujemo sposobne ljudi, Renata Zamida se je izkazala, da je sposobna, pozna področje, je mednarodno uveljavljena, ima dobre stike in smo bili na tem, da potem, ko bi se vendarle prejelo kohezijska sredstva, stvari lahko v redu in dobro odvijale."

Kohezijska sredstva so dodatni denar v kulturi, zanimanja zanje ni malo, a le malokdo je tako sposoben, da bi mu najprej uspelo "prepričati" ministra SD-ja, nato še SDS-a. A ob odsotnosti razvojne kulturne politike se to lahko dogaja – in v zadnjih letih se čedalje pogosteje in že na najrazličnejših področjih kulturnega resorja.