"Naj pisatelji, ki živijo v Sloveniji, pišejo pa v svojih maternih jezikih, dobijo več prostora v slovenskem literarnem in medijskem prostoru," je ob robu 43. srečanja Sosed tvojega brega pozval pisatelj Zoran Knežević.

"Tukaj je veliko kakovostnih pisateljev, ampak redkokdaj pridejo v medije, redkokdaj kaj objavijo, po navadi v samozaložbi ali s pomočjo kakšnega pokrovitelja. Zakaj ne bi denimo država enemu izmed teh kakovostnih pisateljev, ki pišejo v maternem jeziku, objavila knjige? Naj bo to knjiga – polovica v njegovem maternem jeziku, polovica prevod. Tako bi ti pisatelji dobili svoj glas v slovenskem literarnem prostoru," predlaga Knežević, ki je letošnji mentor delavnice. Meni, da bi država lahko naredila več: "Pisatelji, ki pišejo v svojem jeziku, težko pridejo v kulturni prostor Slovenije. Dobro bi bilo, da tukaj država še poseže vmes. Imamo recimo delavnice. Ampak ena dvoletna delavnica na leto in eno srečanje sta bistveno premalo. Javni sklad se trudi, ampak je vse to premalo."

Za 120 pisateljev – ena revija
Sosed potrebuje mlade pisatelje, ki bodo nadaljevali njegov osnovni namen, da se tudi pisateljem, ki pišejo v svojih maternih jezikih, omogoči, da bodo vsaj delno vidni v slovenskem knjižnem prostoru. Dela približno 120 avtorjev, ki živijo v Sloveniji, se vsako leto zberejo in objavijo v reviji Paralele.

Na Sosedu tudi Peter Božič in Desanka Maksimović
Srečanje se je zgodilo prvič v Velenju leta 1977. Poročilo o tem dogodku je po radiu poslušal Jure Drljepan, pisatelj, ki se ga od naslednjega leta redno udeležuje: "Zjutraj sem poslušal radio in slišal poročilo iz Velenja, da se je začelo prvo srečanje delavcev – pisateljev iz drugih republik. To se je takrat tako imenovalo, organizirali pa so ga sindikati. Udeležili so se ga delavci iz drugih republik Jugoslavije, ki so bili tukaj stalno ali začasno in so nekaj pisali. Sam sem se na Sosedu literarno oblikoval. Spominjam se, da smo na začetku imeli zelo zahtevne člane žirije, recimo Petra Božiča, slovenskega dramatika. Prihajali so tudi pisatelji iz drugih republik, recimo Desanka Maksimović. Imeli smo se od koga naučiti v pogovorih in na branjih. Naučili smo se, kaj je treba zavreči, da bi pesem imela širino in globino."

Dveurna delavnica in prijateljstva
Pisatelji se prijavijo na literarni natečaj pod šifro, potem pa komisija izbere najboljše, ki bodo sodelovali na srečanju in literarnih delavnicah za poezijo in prozo. To leto jih vodita Zoran Knežević in Željko Perović. Oba sta svoje prve literarne korake naredila prav na Sosedu. Zoran Knežević je mentor prozne delavnice in resnično uživa v druženju z udeleženci: "Pisanje je bolj osamljena dejavnost, pisatelj je sam v svoji sobi med štirimi stenami, družbo pa mu delajo samo liki v njegovi glavi. Zato je zelo dobro, da se pisatelji družijo. Zlasti pisatelji, ki pišejo v maternem jeziku in ki imajo izseljensko izkušnjo, ki imao poleg pisateljske izkušnje še to življenjsko izkušnjo. Ta druženja, ko se najdejo pisatelji, to v bistvu ni druženje, to je prijateljevanje, to je smeh, to je zabava in oni se družijo tudi zunaj teh srečanj. Sam sem tudi zelo vesel, da sem z njimi že tretje leto, ker je bila moja prva zgodba objavljena že pred dvajsetimi leti prav na srečanju Sosed tvojega brega."

Pisanje kot notranji monolog z matico
Mentor za delavnico poezije je Željko Perović, ki je prav tako udeleženec srečanja že vrsto let: "Lahko rečem, da sem na Sosedu letos tridesetič. Spominjam se, ko sem se ga prvič udeležil, da me je Josip Osti, ki je takrat gostoval, kritiziral, in me je to tako pritegnilo, da sem začel iskati, kot je on takrat povedal, česa je preveč v pesmih istega avtorja. Potem sem se prepustil temu notranjemu raziskovanju, pisanju in branju in pri tem se je nabralo trideset let in nekaj pesniških zbirk. Pisanje je kot nekakšen notranji dialog, kulturni dialog v glavi avtorja med matično kulturo, matičnim jezikom v tujini."

Najmlajša udeleženka ima 11 let
Srečanje Sosed tvojega brega ima tudi mlajšo gonilno silo. Letos je najmlajša udeleženka enajstletna Veronika Stojanoska, ki je na Sosedu nastopila že tretjič. Veronika piše pesmi v makedonščini in slovenščini, veliko podporo ima v mamici Sonji Cekovi Stojanoski, ki je prav tako dolgoletna udeleženka srečanja: "To, kar počnejo starši otroci, vidijo in poskusijo posnemati. In zdaj če ga potegne v to, potem tudi nadaljuje. Pri Veroniki je bilo tako, da je že neke drobne stvari sama pisala. Prvič je zapisala pesem pri osmih letih. Sama sicer nisem niti vedela, da jo je zapisala, prebrala pa jo je na nekem literarnem srečanju, ko sem imela promocijo svoje knjige, in je ona dejansko rekla, ali lahko prebere še svojo pesem, in to je bilo popolnoma nenačrtovano. Pravzaprav je bilo tako, da je ona požela večji aplavz občinstva kot jaz." Sosed tvojega brega ima torej podmladek.