Andrej Blatnik je bil slovenski avtor v fokusu letošnje Vilenice. Pisatelj in esejist, prevajalec in urednik ter univerzitetni predavatelj, književni in knjigotrški praktik in teoretik, je v štirih desetletjih literarnega ustvarjanja izdal štirinajst leposlovnih in pet strokovnih knjig. Na postaje na njegovi literarni poti v novem Literarnem večeru opozarja Matej Bogataj. Odlomke interpretira dramski igralec Primož Pirnat.

Prečkanje sva čakala na bregu reke. Zbralo se je nekaj sto ljudi, raje bi bil videl, če jih ne bi bilo.
Gost letošnje Vilenice je hrvaški pisatelj Kristian Novak, ki je tudi pri nas vzbudil precej pozornosti z romanoma Črna mati zemla in Cigan, ampak najlepši – oba je prevedla Đurđa Strsoglavec. Dogajanje v romanu Cigan, ampak najlepši se odvija okoli oseb, ki so vse nekako zaznamovane, odrinjene. Med njimi je tudi migrant, Kurd iz Mosula.

Arsova lastovka

V četrtek bo na Ljubljanskem gradu slavnostna podelitev lastovke 31. natečaja za najboljšo kratko zgodbo. Na natečaj uredništva za kulturo Tretjega programa Radia Slovenija – programa Ars je prispelo 360 zgodb, strokovna žirija v sestavi Primož Vitez, Tina Kozin in Aljaž Krivec, je izbrala zmagovalno zgodbo, Arsovo lastovko, in štiri zgodbe uvrstila v ožji izbor.

Kot uvod v sklepno prireditev, podelitev glavne nagrade in razkritje avtorja, bodo od nedelje, 11. 9. 2022, do srede, 14. 9. 2022, v oddaji Literarni nokturno predstavljene kratke zgodbe, ki jih je žirija uvrstila v ožji izbor. Štiri izbrane kratke zgodbe so delo štirih avtoric. Na sporedu bodo vsak dan od nedelje do srede ob 23. uri na Programu Ars in ob 23.05 na Prvem programu Radia Slovenija.

Kratke zgodbe, uvrščene v ožji izbor:
Kako je ta ženska preživela vse te vojne in ostala tako čista v duhu?
Mišo Gams, avtorico zgodbe Babica, poznamo predvsem kot kolumnistko in kritičarko. Je magistrica antropologije vsakdanjega življenja, vendar ji, kot pravi, ta študij koristi iz povsem drugih razlogov, kot je sprva domnevala. Z veseljem se namreč loteva vsakdanjih opravkov, kot so čiščenje, pospravljanje in popravljanje, delo na vrtu, skrb za otroka ali pogovor z namišljenim prijateljem. Vse to je očitno uporabila tudi kot snov za svojo zgodbo Babica, v kateri razkriva odnos med vnukom in naslovno junakinjo. Izdajmo samo to, da vnuk babici v čast odpre Društvo ljubiteljev zelja. Vsem nominirani zgodbam bo mogoče prisluhniti v oddaji Literarni nokturno.

Sedel sem na pomolu, kot vsako jutro zadnjih trideset let.
Zgodbo Ko morje obmolkne je napisala Tadeja Šef; po izobrazbi je diplomirana slovenistka in organizatorka socialne mreže. Zgodbe piše že od otroštva, takrat je pisala predvsem pravljice. Zadnja leta v prostem času piše kratke zgodbe, pesmi, v nastajanju je tudi roman. Sama pravi, da jo pisanje sprošča, na ta način pobegne iz stresne realnosti v svoj svet, kjer je dovoljeno čutiti in povedati.

Vrt je obkrožal hišo in mesto je obkrožalo vrt.
Monika Lavrič, ki je napisala zgodbo z naslovom Sadika, je na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomirala iz mednarodne ekonomije in magistrirala iz menedžmenta. Navdušuje se nad zgodbami vseh vrst in oblik – nad igranimi, pisanimi in petimi, pravi o sebi. Piše kratke zgodbe in scenarije, s sodelavci pripravlja kratek film z naslovom Zadnja generacija. Zgodba, s katero se je uvrstila v ožji izbor za lastovko, je nastala pod mentorstvom Gabriele Babnik Ouattara v okviru delavnice kreativnega pisanja pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti kot refleksija na pesniško zbirko Onkraj noči Louise Glück.

V hladno sobo, ki se je zjutraj napolnila še s hladnejšo vestjo o slovesu mojstra, je pljuskal njen nekdanji jaz.
Avtorica Senčne meje Helena Šuklje piše kratke zgodbe, v katerih tematizira medčloveške odnose, ki jih oblikujeta ljubezen in izkušnja konca, pa tudi samoljubje, zvestoba, izdaja in ravnanje ali nemoč posameznika v usodnih življenjskih trenutkih. Skozi uvodni prizor ali skrivnost, ki protagoniste potegne v vrtinec dogajanja, dozira povedano in zamolčano, skrito in razkrito, izmišljeno in doživeto. Kratke zgodbe Helene Šuklje so izšle na spletnih portalih LUD Literatura in AirBeletrina ter v revijah Sodobnost in Mentor.

Medtem je bilo življenje trdo. Zima je bila prav tako huda, hrane pa še manj. Vsi obroki so bili spet zmanjšani, samo obroki za prašiče in pse so ostali enaki.
Angleški pisatelj George Orwell je v enem izmed svojih člankov, ki ga je naslovil Zakaj pišem, povedal naslednje: "Vsako vrsto resnega pisateljevanja, ki sem jo napisal po letu 1936, sem – neposredno ali posredno – napisal proti totalitarizmu. Živalska farma pa je moja prva knjiga, v kateri sem s polno zavestjo skušal politični in umetniški namen združiti v celoto." Orwellovo delo je polno ironije, v Živalski farmi jo nakaže že s podnaslovom – pravljica. Prodorno pa je označil Orwellovo pravljico in sploh njegova politično angažirana dela slovenski prevajalec Živalske farme Boris Grabnar, ki je leta 1982 v spremni besedi k delu med drugim zapisal: "V konfliktih teh nesrečnih živali se na svoj način zrcalijo življenje, zgodovina in prihodnost vseh narodov in vseh dežel. Vsakdo lahko najde tu svoj obraz ..." Interpretira dramski igralec Željko Hrs.

Kaj, duh, strmel v globine bi brezdanje?
Alojz Gradnik je osnovno šolo obiskoval v rojstni Medani in v Gorici, po maturi pa se je leta 1901 vpisal na pravno fakulteto dunajske univerze, kjer je leta 1907 postal doktor prava. Služboval je v raznih krajih na Primorskem, po končani prvi svetovni vojni pa se je iz svoje ožje domovine, ki so jo zasedli Italijani, preselil v Jugoslavijo in opravljal sodno službo v Beogradu, Ljubljani in Zagrebu. Po upokojitvi se je za stalno naselil v Ljubljani. Umrl je star 85 let. Gradnikovo pesniško delo je obsežno. Od prve objavljene pesmi v dijaškem listu Vrtec leta 1896 pa do smrti je bil pesnik dejaven soustvarjalec podobe slovenske lirike, ki ji je s svojo izrazito osebnostjo vtisnil nespregledljive poteze. Prvo zbirko z naslovom Padajoče zvezde je objavil razmeroma pozno – pri štiriintridesetih letih. Avgusta je minilo sto štirideset let od njegovega rojstva. Avtorica oddaje Petja Gorjup je izhajala iz Gradnikove izjave, da "vsak človek teži k harmoniji z namenom rásti in prerasti samega sebe". Gradnikove pesmi interpretira Željko Hrs, režira Klemen Markovčič.