Akademska slikarka z izjemnim občutkom za slovensko pokrajino in materialno dediščino se je ilustriranja resneje lotila že na akademiji. Prve risbe je ustvarjala za uganke, ki so bile objavljene v reviji Pionir. Njene ilustracije pa so prve knjižne objave doživele v 50. letih preteklega stoletja v taborniških knjigah. Tako kot ona je bil skavt tudi njen mož Rupko Godec, ki je napisal prvo knjigo o vozlih, ona pa jih je narisala. Prva velika slikanica, ki jo je naslikala, je bila knjiga Vile avtorja Charlesa Perraulta, ki je v prevodu Ceneta Vipotnika izšla leta 1960.

V Celju leta 1927 rojena Ančka Gošnik je diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je opravila tudi podiplomski študij grafike pri Božidarju Jakcu, študijsko pa se je izpopolnjevala tudi v Parizu. Uvršča se v generacijo slovenskih ilustratorjev, ki je utirala pot tej likovni zvrsti pri nas.

S svojimi podobami se je Ančka Gošnik Godec podpisala pod več kot 100 slikanic in otroških knjig. Z deli, kot so Slovenske ljudske pravljice, Tri botre lisičice: Rezijanske ljudske pravljice, Babica pripoveduje, Mamka Bršljanka, Lučka Regrat, Zelišča male čarovnice in Muca Copatarica, je številnim polepšala otroštvo in mladost. V svoji dolgi karieri pa ni ilustrirala samo slikanic, saj je vrsto let sodelovala z revijami Ciciban, Cicido, Pionirski list oziroma Pil, Kurirček, Pionir in Tabor. Risala je tudi križanke in uganke ter sodelovala s Televizijo Slovenija pri animiranih slikanicah.

Kot je pred leti zapisala likovna kritičarka Judita Krivec Dragan, bi v umetniškem opusu Ančke Gošnik Godec težko spregledali zavezanost tradiciji domačega pripovedništva. Že v prvih obsežnejših zbirkah pravljic je s posebno pozornostjo in velikokrat hudomušnostjo slikala pravljična bitja, ki so izvirala iz mitične zavesti in oblikovala pomemben del nacionalnega izročila: zmaj, bela kača s kronico, vile, povodni mož, čarovnice …

Ob njeni 90-letnici so pri Mladinski knjigi izdali knjigo pravljic Zlata skledica z njenimi podobami, ob 60-letnici Muce Copatarice Ele Peroci, ki je prvikrat izšla leta 1957, pa so poskrbeli za ponatis slikanice. Nekdanji likovni urednik te založbe Pavle Učakar je tedaj dejal, da je ilustratorkin najzvestejši učenec. Poudaril je, da se je v svojem poslu, ki ga je opravljal več kot 30 let, največ naučil prav od Ančke Gošnik Godec in ilustratork, kot so Marlenka Stupica, Marjanca Jemec Božič in Jelka Reichman. "Ko sem prišel na založbo kot mlad urednik, sem mislil, da bo treba zrahljati tradicijo, a so me kmalu naučile, da nimam pojma," je povedal lanski Schwentnerjev nagrajenec.

Izobilje lovorik, ki so prišle tudi iz tujine

Ančka Gošnik Godec je za svoje delo prejela vrsto nagrad. Mladinska knjiga ji je podelila kar tri Levstikove nagrade, leta 1997 je prejela nagrado za življenjsko delo Hinko Smrekar. V Beogradu so ji leta 1961 dodelili nagrado mlado pokolenje, kjer so jo večkrat ovenčali tudi z zlatim peresom, leta 1965 je prejela nagrado knjižnega sejma v Beogradu in nagrado na razstavi najlepših knjig v Leipzigu. Leta 1975 in 1980 so ji v Ljubljani dodelili plaketo zlata slikanica, v letu 2000 pa je bila uvrščena na častno listo IBBY-ja.

Lani je prejela nagrado Riharda Jakopiča za likovno in vizualno umetnost za življenjsko delo. Kot je v utemeljitvi med drugim poudarila Nadja Zgonik, so z nagrado pokazali, da ilustratorsko delo ni le dejavnost "naših pravljičark", temveč nastaja z visoko likovno artikulacijo, v primeru Ančke Gošnik Godec tudi z izvirnim prepletom referenc iz fantastične umetnosti, srednjeveških iluminacij, tradicije realizma 19. stoletja, popularne in etnografske kulture.