Z nizom prireditev bodo v okviru Bohoričevega leta skušali osvetliti njegovo vlogo v slovenski kulturni zgodovini, razmišljali bodo tudi o aktualnosti njegovega dela.

Na novinarski konferenci Kulturnega doma Krško so med ključnimi dejavnostmi Bohoričevega leta navedli cikel predavanj in pogovornih večerov o Bohoriču kot slovničarju in jezikoslovcu, o njegovem življenju ter širšem družbenem pomenu protestantizma in reformacije. Pripravili jih bodo v sodelovanju z Inštitutom za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

V Mestnem muzeju Krško bodo s sodelovanjem krške Valvasorjeve knjižnice in ZRC SAZU priredili cikel strokovnih predavanj o Krškem v 16. stoletju in s temi osvetlili širši zgodovinski okvir Bohoričevega obdobja. Povabili bodo tudi na niz literarnih večerov z vidnimi slovenskimi literarnimi ustvarjalci.

Napovedali so še jesenski izid stripa z delovnim naslovom Protestanti v stripu, ki ga pripravljajo Boštjan Gorenc Pižama, ilustrator Matej de Cecco, strokovni sodelavec, jezikoslovec in literarni zgodovinar Kozma Ahačič ter založba Škrateljc.

Med spremljevalnimi prireditvami so opozorili na razstavo stripovskih ilustracij v Kulturnem domu Krško, začasno razstavo izvirnega izvoda Bohoričeve slovnice Zimske urice ter na vrsto partnerskih prireditev, ki jih bodo pripravili krajevni osnovni šoli Adama Bohoriča in Jurija Dalmatina, krška enota Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar, krški KUD Liber, brežiški Posavski muzej, brestaniško kulturno društvo in drugi.

Šolnik, po katerem se je imenovala pisava
Adam Bohorič je bil prvi slovenski protestantski šolnik in slovničar. Rodil se je okoli leta 1520 pri Brestanici in umrl leta 1598 v Nemčiji. Jezikoslovje in glasbo je študiral v nemškem Wittenbergu. V Krškem je vodil šolo in bil ravnatelj stanovske šole v Ljubljani. Zanjo je napisal prvi šolski red, v katerem slovenskemu jeziku priznava položaj pogovornega in poučevalnega jezika.

Sestavil je berilo Ljubljanska začetnica, slovarček in otroško Biblijo, najpomembnejša pa je njegova prva slovnica slovenskega jezika, ki jo je napisal v latinščini in naslovil Articae horulae oziroma Zimske urice (1584). V njej je opisal slovensko pisavo, tako imenovano bohoričico, ki jo je uveljavil skupaj s Primožem Trubarjem, Jurijem Dalmatinom in Sebastijanom Kreljem. Ta je bila v uporabi do sredine 19. stoletja, ko jo je zamenjala gajica. Z Bohoričevo slovnico je slovenščina komaj 30 let po prvem tisku dobila znanstveni knjižni dokument svojega obstoja.