Lani je v poljski znanstveni reviji izšel članek o slovanskih števnikih od 1 do 10. Poljska avtorja sta novo slovansko gradivo in z njim zapise števnikov našla v nedavno odkritem Heiligenkreuškem rokopisu iz 12. stoletja. Jezikoslovec Matej Šekli pa je s svojo analizo potrdil, da gre za zgodnjo slovenščino, ki je bila takrat značilna za vzhodnoalpski prostor ob Donavi.

Zgodnja slovenščina je bila doslej poleg Brižinskih spomenikov dokumentirana prek zemljepisnih in osebnih lastnih imen. S pomočjo poljskih kolegov lahko zdaj slovenska stroka doda števnike od 1 do 10. Članek poljskih avtorjev "je bil kar majhna senzacija, tako se je slikovito izrazil eden od kolegov", pravi Matej Šekli.

Medtem ko se v prvotnem članku ni povsem izključilo, da gre za poljski jezik, je Šekli potrdil lastnost, ki kaže na zgodnjeslovenski izvor. "Ima še ohranjene nosne samoglasnike, recimo pent, devent, desent ... ki so danes ohranjeni samo še v podjunskem narečju koroške narečne skupine. In pa seveda v lehitskih zahodnoslovanskih jezikih, kar ne more biti poljsko, kašubsko ali polabsko, je pa števnik čtiri, ki ima današnji slovenski i in ne nekdanjega poljskega."

Iz prve dobe slovenščine se je ohranilo le malo
Slovani so v vzhodnoalpski in zahodnopanonski prostor vstopili v 6. stoletju in jezik se je spreminjal od praslovanščine do slovenščine. "Slovenski jezik je v srednjem veku zelo fragmentarno dokumentiran, od Brižinskih spomenikov okoli leta 1000 pa do Trubarjeve prve knjige imamo kakih 10 rokopisov," pojasni Šekli. "Zato je Heiligenkreuški rokopis s slovenskimi števniki od 1 do 10 toliko bolj pomemben, ker je prvi zapis slovenščine, veliko obsežnejši, od Brižinskih spomenikov do pozdrava Ulrichu Lichtensteinskemu iz leta 1227."

In kako bo najdba vplivala na nadaljnje raziskovanje slovenskega jezika? "Pravzaprav nam potrjuje, kar že vemo: da so bili prisotni nosniki, da je bilo zmehčanje v i – to, kar se začenja že v Brižinskih spomenikih," je pojasnil jezikoslovec Marko Snoj. Je pa tudi on najdbe zelo vesel: "Vsaka taka najdba človeka preseneti in ga razveseli, ker pravzaprav vidiš, da je slovenščina nekoč res bila kar velik evropski jezik."

Celo tako velik, da smo bili v času protestantizma štirinajsti v Evropi z Biblijo in deveti s slovnico.

Cistercijanski samostan z zakladom v knjižnici
Latinski rokopis s slovanskimi števniki so torej odkrili v samostanu Heiligenkreutz blizu avstrijskega glavnega mesta. Samostan Heiligenkreutz v Dunajskem gozdu je drugi najstarejši neprekinjeno delujoč cistercijanski samostan na svetu. Leta 1133 ga je ustanovil mejni grof Vzhodne marke Leopold III. iz dinastije Babenberžanov.

V samostanu je bogata knjižnica, v kateri imajo shranjene številne rokopise iz 12. stoletja in poznejšega obdobja.

Je bil pisec iz naših krajev?
Ko sta strokovnjaka za rokopise Alois Haidinger in Franz Lackner prav v tej knjižnici preučevala latinske rokopise iz 12. stoletja, sta na njuno veliko presenečenje v enem od rokopisov odkrila z besedo vpisane slovanske številke od 1 do 10 in odkritje posredovala poljskim kolegom. "Pri pregledu tega rokopisa sva opazila oštevilčenje, kakršnega še nisva videla," se spominja Haidinger. "Jasno nama je bilo, da to ni ne latinščina ne nemščina, ampak neki slovanski jezik."

"Presenetilo naju je, da so tu zapisani slovanski števniki," dodaja Lackner. Pisec teh števnikov, ki izkazujejo lastnosti zgodnje slovenščine, bi lahko prihajal tudi iz Slovenije, še pravi Haidinger. "Slovenija je ena od možnosti. Ta pisar, ki je zapisal še tri druge rokopise v Heiligenkreuzu, je prepisoval tudi rokopise v opatiji Rein. Rein pa je imel tesne stike s Stično. Zato je mogoče, da je tukaj delal slovenski pisar od tam."

Samostan je danes pomembno romarsko središče. Med drugim je na ogled cerkev v romansko-gotskem slogu, križni hodnik, samostansko dvorišče in kapiteljska dvorana z nagrobnicami Babenberžanov.