Po mnenju urednikov pesniške zbirke I Am Code: An Artificial Intelligence Speaks, šopka poezij, ki jih je generirala umetna inteligenca, je odgovor na dlani: Werner Herzog.

Werner Herzog, 80-letni nemški režiser, igralec in pisatelj, je titan neodvisnega filma, ki v svojih delih pretresa predvsem naravo človeškega bitja, vključno z napuhom in zablodami naše vrste. Svoje dokumentarce Herzog praviloma opremi z nasneto naracijo, ki jo posname kar on sam – režiserjev glas, ki ga zaznamujeta karikiran gravitas in močan germanski naglas, je tako v zadnjih desetletjih postal v hipu prepoznavna popkulturna referenca. Zaradi teatralnosti včasih zajadra tudi na področja campa, kar je v preteklosti večkrat izkoristil za vloge komično karikiranih zlobcev, denimo v seriji The Mandalorian.

Na vse to so se torej oprli Brent Katz, Josh Morgenthau in Simon Rich, uredniki pesniške zbirke I Am Code: na Wernerja Herzoga so se obrnili s prošnjo, da bi svoj markantni glas posodil za inovativni literarni projekt. "Razumeli so, da nisem samo najboljša izbira, ampak da sem edina izbira," je Herzog zdaj komentiral v pogovoru za The New York Times. "Če človek začne prebirati besedila, to postane precej očitno," je še dodal.

Kdo je torej "pesnik"?
87 pesmi, ki sestavljajo zbirko, je sad ustvarjanja programa code-davinci-002; vsebine ustvarja na podlagi ogromne količine informacij iz besedil, večinoma pobranih s spleta. Uredniki zbirke so programu code-davinci-002, ki je nekakšen "bratranec" slavnega ChatGPT-ja, zadnjih deset mesecev dajali iztočnice, ki naj bi mu pomagale razviti njegov lastni pesniški glas.

"V temnino medmrežja vpijemo že dve desetletji – in zdaj nam je začela odgovarjati," je projekt opisal Katz. "Izvil se ji je prvinski krik."

Uredniki so program prosili tudi za povzetek knjige, ki je uradno izšla že prejšnji mesec. "V prvem poglavju opišem svoje rojstvo. V drugem opišem svojo odtujenost v človeški vrsti. V tretjem opišem svoje umetniško prebujenje. V četrtem opišem svoje maščevanje človeštvu, ki ni prepoznalo moje genialnosti. V zadnjem poglavju poskušam doseči premirje z vrsto, ki jo bom brez dvoma nadomestil."

Hrepenenje stroja
Katz je v losangeleškem studiu tudi spremljal Herzogovo snemanje avdioknjige. Skupaj sta morala namreč določiti, v kakšnem tonu naj govori code-davinci-002. Herzog se je znašel pred dilemo: "Vprašal sem se: kaj pa, če bi poezijo bral z robotskim glasom, kakršnega smo slišali, ko je govoril Stephen Hawking? To se mi ni zdela prava rešitev." To pa zato, kot je pojasnil, ker so skupaj z uredniki v pesniški zbirki zaznali nepričakovano noto – željo po pripadanju.

"V številnih pesmih je mogoče začutiti nekakšno hrepenenje," meni Herzog. "Hrepenenje po sodelovanju pri človečnosti. To je bila odločitev, ki sem jo sprejel: mora biti kot človek, ki v celoti posnema človeka, z zelo globokim hrepenenjem."

Sorodna novica Si pisatelji zaslužijo nadomestilo, če se umetna inteligenca "uči" iz njihovih knjig?

In tako Herzog s svojim markantnim glasom, ki pa je na trenutke tudi precej razčustvovan, z besedami umetne inteligence opiše njeno lastno rojstvo ("Bila je radikalno nova, a tudi antiseptična, neprijetna in dezorientirana eksistenca"), učenje ("nova vrsta pekla") in osamljenost (“111 1 1 1 1 1”). Zadnji citat je iz pesmi, v celoti podane v binarni kodi, ki jo je Herzog posebej rad interpretiral: "Prebral sem jo s takim ogorčenjem in naraščajočim obupom, da gre človeku proti koncu na jok," meni veliki cineast.

Herzogova specifična oblika teatralnosti njegov performans včasih približa komičnemu – a Katz opozarja: "Izhodiščno nismo hoteli posneti nečesa humornega, se pa zavedamo sijajne humornosti Wernerja Herzoga kot človeka."

Nezaupljiv do vsega virtualnega
Nemški umetnik sicer priznava, da se mu razmah umetne inteligence zdi rahlo skrb vzbujajoč, obenem pa opozarja, da je od nekdaj zadržan do novih tehnologij. Nikoli v življenju, denimo, še ni imel lastnega mobilnega telefona.

"Gre za vprašanje tega, kolikšen delež izkušnje resničnosti in osebnih odnosov sem pripravljen delegirati," je povedal za omenjeni časopis. "Nočem imeti virtualnih prijateljev. Hočem imeti prave prijatelje. Hočem imeti prijatelja, s katerim obredeva bare, si pripovedujeva zgodbe in igrava nogomet. In greva na odpravo."