Dimitrijevića, v Bosni rojenega konceptualnega umetnika, ki je že od sedemdesetih nenehno navzoč na mednarodni umetniški sceni, bo od danes od 19.00 predstavljala Galerija TR3. Pred uradnim odprtjem razstave bo v galerijskih prostorih na ogled še film Braco Dimitrijević: Louvre Is My Studio, Street Is My Museum (Braco Dimitrijević: Louvre je moj studio, cesta je moj muzej) režiserke Gordane Brzović, ki je pospremil Dimitrijevićevo razstavo Future Post History, spremljevalni dogodek letošnjega beneškega likovnega bienala.
Zgodovina kot celota je napakaRazstava se vključuje v Dimitrijevićev koncept ustvarjanja v zamišljenem postzgodovinskem času. Že 1969 je tako Dimitrijević zapisal, da v zgodovini ni napak, da je napaka kar celotna zgodovina oziroma celoten koncept zgodovinske naracije. Leta 2006 je še zapisal: "Kar imenujemo zgodovina, ni nič drugega kot neka subjektivnost, ki jo je nekomu uspelo vsemu svetu vsiliti kot objektivno mnenje." Braco Dimitrijević se je tako s svojo umetnostjo boril zoper monolitno zgodovino in prav zato je za temo svojega dela izbral slehernika; posameznika, ki nima moči ustvarjanja zgodovine. In obenem posameznika, kakršnega najdemo v vsakem času. Tako ne preseneča, da vplivni kurator in umetnostni teoretik Nicolas Bourriaud za enega temeljev Dimitrijevićeve ustvarjalnosti imenuje idejo koeksistenco več različnih resnic.
Ikona in brezčasnost - to nam je že znano
Čeprav pripadajo različnemu slogovnemu izrazu, lahko vendar nekaj sorodnih momentov najdemo tudi med umetnostjo v kontekstu gibanja NSK in Braca Dimitrijevića, ki je okolje nekdanje Jugoslavije že pred desetletji zamenjal za tujino, natančneje Pariz, kjer še danes živi in ustvarja. Če se znova skličem na Bourriauda in njegov esej Pismo Bracu Dimitrijeviću o postzgodovini, naj poudarim po Bourriaudu ikonični značaj Dimitrijevićevih del, ki imajo prek vključevanja fotografij ikoničnih likov iz preteklosti (Kafka, Modigliani ...) v umetniško kompozicijo in prek privzemanja za religijsko značilnih formatov (triptih) tudi votivni značaj, kakršnega zasledimo tudi v tematizaciji ikone skupine IRWIN, ki jo z Dimitrijevićem povezuje tudi tematizacija Kazimirja Maleviča. In če je podobno nadčasovno, atemporalno stališče prevzela tudi skupina Laibach, ker je pač to edino legitimno stališče tistega, ki napada vse režime po vrsti, in tako o sebi (sklic na pesem Das Spiel Ist Aus) govorila, da je zeitlos, je isti izraz Dimtrijevićevi umetnosti pripisal tudi Bourriaud.
Bra co Dimitrijević je svoja dela doslej predstavil tako rekoč na vseh največjih likovnih prireditvah na svetu. Diplomant zagrebške akademije, ki se je pozneje izpopolnjeval na londonski šoli St. Martin's School of Art, je sodeloval na bienalih v Benetkah, Sydneyju in Sao Paulu, na kasselski Documenti, njegova dela so razstavljali tudi v Tatu v Londonu, v Ljubljani pa smo ga že večkrat spoznali v režiji Moderne galerije.
Oris Dimitrijevićeve poti
Na pot mednarodne slave je Dimitrijević stopil prav z že omenjenim konceptom Naključni mimoidoči, v katerem je na pročelja javnih zgradb prenašal monumentalne fotografije naključnih mimoidočih in si tako prilastil socialistični model predstavitve 'pomembnih' posameznikov. Sredi sedemdesetih je začel v svoja dela vključevati originalna dela iz muzejskih zbirk, jih vključevati v kompozicije triptiškega značaja, vse skupaj pa je poimenoval Tryptichos Post Historicus. V teh projektih je uporabil vrsto znanih slik, od da Vincijeve Madonne do Malevičevega Rdečega kvadrata. V osemdesetih je začel delati instalacije z divjimi živalmi v povezavi z umetniškimi artefakti in tako soočil zahodnjaški kulturni model s kulturami, ki še vedno živijo v harmoniji z naravo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje