"Trenutno nimamo sladoleda" – tako s humorjem in kančkom ironije akademski slikar Gani Llalloshi, odgovarja na vprašanja: "Ali imate sladoled?". Stereotip o Albancih – slaščičarjih je razbijal še pred leti, ko je v Obalnih galerijah kuriral razstavo mladih kosovskih umetnikov z naslovom "A bi kaj sladkega".

Poigravanje s stereotipi je samo del bogatega opusa Ganija LLalloshija, za katerim vedno stoji globoko premišljen koncept. O likovnem ustvarjanju, čilimih in drugih spominih na dom v Prištini, pa tudi o projektih, ki jih namerava uresničiti, je umetnik spregovoril v oddaji NaGlas! (ogledate si jo lahko v spodnjem videu). Vabljeni tudi k branju!

Gani LLalloshi, zakaj so čilimi za vas tako pomembni, da jih slikate tudi po več kot 30 letih? Zakaj so na vas pustili tako močan pečat?
Čilimi me spremljajo od otroštva. V mladosti jih je tkala moja mama in jih je s sabo pripeljala kot doto mojemu očetu. Enega pa je pred 40 leti shranila. Ko sem diplomiral leta 1989 v Prištini, mi ga je podarila. Ker sem se takrat že podal na pot na podiplomski študij v Ljubljano, mi je poleg čilima podarila zlato verižico. To sem razumel kot simbolno darilo. V šali sem jo vprašal: "Mama, a jaz lahko letim s tem čilimom?" Odgovorila je: "Če hočeš, ja."

In ste poleteli. Predtem pa vas vseeno moram vrniti v preteklost, v 80. leta na Kosovo. Kako je bilo takrat biti mlad na Kosovu?
Znani albanski igralec Bekim Fehmiu je napisal avtobiografsko knjigo E shkëlqyeshme dhe e tmershme, ki bi jo lahko v slovenščino prevedli kot Odlično in grozno. V njej sem zase odkril neko sinergijo ... če bi znal pisati, bi lahko kaj podobnega tudi sam zapisal. Moja pripoved pa je nekoliko drugačna, vizualna.

Kot sva že omenila, ste v Prištini diplomirali leta 1989, nato pa ste vpisali podiplomski študij na likovni akademiji v Ljubljani. Zakaj Ljubljana?

Ljubljana je bila v državi z 22 milijoni prebivalcev ena od centrov moči na likovnem področju. Tukaj je bil grafični bienale, ki se je včeraj odprl že 35-ič. Poleg tega je bila Akademija likovnih umetnosti v Ljubljani zelo močna, prepoznavna in odprta. Tukaj sem dobil podporo. Zelo sem vesel, da sem imel takšne profesorje in da sem prišel med takšne ustvarjalce.

Je bilo v Sloveniji konec 80. let več svobode za umetnike kot v drugih delih takratne Jugoslavije?
Danes svobodo drugače razumem kot takrat. Takrat je bila zame svoboda to, da imam dolge lase, nosim džins, potujem, zvečer pa razmišljam, kje se bomo z družbo zbrali. Veliko dejavnosti je potekalo tudi na ljubljanski akademiji, ki je veliko ponujala. Prištinski profesorji so me spodbujali, da naj študiram v Ljubljani, bili so kolegi, ki so šli v Beograd, Zagreb, Sarajevo. Tisto, kar je še bilo sijajno, je, da smo takrat lahko hodili na študij na Zahod, za to pa smo se morali nekoliko več potruditi.

Takrat ste tudi veliko potovali, leto in pol ste preživeli v Berlinu, med prvimi v Sloveniji ste prejeli nemško štipendijo, razstavljali ste v Parizu, a ste se vseeno v začetku 90.-ih vrnili v Slovenijo. Najbrž tudi zaradi začetka vojne na Hrvaškem ...
Vse to je …. kolo življenja. Svoje življenje vidim kot homerijado, mogoče je pretenciozno, če rečem, da sem Ulixes, kot neki Odisej vedno iščem drugačne možnosti, drugačne prostore, vedno se želim spreminjati, a ne v dobesednem smislu.

Pred leti ste bili v Piranu kustos razstave A bi kaj sladkega?. Gre seveda za razstavo, ki opozarja na stereotipe o Albancih slaščičarjih. Kako živi so ti stereotipi dandanes? Kako se vi bojujete proti tem stereotipom?

Ker sem bil eden od mlajših umetnikov, ki je zapustil Prištino in je svet nekoliko bolje spoznal, sem želel leta 2000 podpreti mlade ustvarjalce v Prištini. Moja prva razstava je bila mednarodna, skupinska, in sicer na Kosovu leta 2003, ko še vedno ni bilo jasno, kaj bo. Vojska je bila še na ulici … Mi smo se pa šli mednarodno razstavo, ki je še danes v Prištini … Leta 2003 sva skupaj z dr. Nadjo Zgonik v Narodni galeriji Kosova (Galeria Kombëtare e Kosovës) postavila mednarodno bienalno razstavo, ki se imenuje po kosovskem umetniku in ustanovitelju Akademije za likovno umetnost v Prištini, profesorju Muslimu Mulliqiju.

Leta 2015, ko je bila direktorica Obalnih galerij Ljiljana Stepančič, sva skupaj ugotavljala, da so albanski umetniki s Kosova prodrli na Zahod in so naredili dobra dela. Skupaj s kustosinjo Majdo Japelj sva naredila koncept razstave z naslovom A bi kaj sladkega?. Zakaj? Velikokrat so mi kolegi v šali rekli: "A bi kaj sladkega?" Zato sem se tako odločil. Kot študent sem namreč hodil na burek v neko ljubljansko slaščičarno. Takrat ni bilo preprosto študirati. Ko sem lastniku, starejšemu gospodu povedal, da sem študent, je odvrnil, da upa, da bom čim prej končal, da ne bomo na vrsto čakali. Ko je izvedel, da študiram umetnost, je bil nekoliko razočaran, ker nisem študiral medicine …, je pa vseeno dejal: "Vedno, kadar prideš, boš imel vse zastonj." To je bil moj prvi sponzor. Vedno, kadar sem prišel, sem dobil kavo in burek zastonj (nasmešek).

Lepo. Ampak, kaj vi odgovorite, ko vas vprašajo: "A imate sladoled?"
Odgovorim: "Trenutno nimamo." (smeh)

Leta 2015 ste razstavljali v Novi Gorici, tam ste predstavili Drevo življenja oziroma portrete vaših družinskih članov. Gre za hommage vaši družini in vsem družinam na Kosovu, ki še vedno pogrešajo svoje bližnje. Zakaj ste se lotili tega projekta in zakaj vam je pomemben?
Obalne galerije Piran in Galerija mesta Nova Gorica sta v sodelovanju pripravili projekt, ki se je imenoval Vsi, ki me imajo radi in jih imam rad. Kustosinja Majda Japelj me je spet povabila, da kaj pripravim. Vedno, kadar dobim vabilo, si ogledam prostor, kje bom projekt postavil.

Dolžan sem bil svoji družini narediti spomenik, ker vse, kar komuniciram z zunanjim svetom, komuniciram prek svoje zgodbe. Nisem želel vzeti zgodbe drugih, ker jih ne poznam toliko. Preko portretov svoje družine, staršev, hčerke, žene, bratov in sester, sem želel povedati, da so to ne samo portreti mojih ljubih in dragih ljudi, ampak so tudi neko zrcalo tistih, ki jih nimajo.

Boleča točka za številne.
Tudi sam štiri mesece nisem vedel, kje so moji. Med vojno na Kosovu leta 1999 dva meseca nisem vedel, kje je moja mati, ali je umrla ali je kam šla. Čez dva meseca mi zvoni telefon in neki fant me vpraša: "A si ti Gani Llalloshi?" Sem odgovoril, da ja. Nakar odvrne: "Tvoja mati je zdaj moja mati in je pri meni."

Lepo.
Moral sem te spomine vrniti in jih uresničiti v neki drugi dimenziji.

V Piranu ste se predstavili z razstavo Walk with me – Hodi z mano, ki jo je pravzaprav "zakrivila" vaša hči, ki ni hotela z vami na sprehod. Tako je nastalo 2000 fotografij s sprehodov. Povejte prosim, za kaj je šlo.
Vsako jutro hodim najmanj za eno uro. Moja hči je otrok s posebnimi potrebami in je na vozičku. Starejša kot je, redkeje želi hoditi na sprehode. Z igro sem jo zato hotel spodbuditi, da gre z mano. Pa je odvrnila: "Danes ne, mogoče jutri." Mi je pa naročila, da naj naredim fotografije in pokažem, kje vse sem bil. Telefon sem imel s sabo …, fotografiral sem okolico in ji po vrnitvi domov to kazal. Ona je bila takrat malo mlajša, zato sem si tudi sam izmislil zgodbice, da sem videl pikapolonico …

Hoja vas je spodbudila k temu razmisleku.
Ja. Hotel sem biti njen avatar. Tisti, ki ji prinaša sporočila. Kot vemo, je hoja naše življenje, katalizator naših dejavnosti.

Znano je, da je hoja pomagala filozofom, peripatetikom, tudi ljudem, ki pišejo, zdaj vidimo, da pomaga tudi ljudem, ki slikajo ...
Hoja pomaga vsem. Jaz sem hotel vse videno prenesti tudi svojemu otroku, ki ne hodi. Ampak v nekem vizualnem smislu sva hodila. Ona je bila ves čas z mano, čeprav ni bila prisotna. Ko sem delal slike, sem ji spet moral pokazati, kaj sem naslikal v štirih - petih urah … In sva razpravljala o tem. Prosil sem jo, naj ona da naslove slikam.

Vaš pogosti motiv znotraj opusa Nostalgije so tudi rože. Zakaj rože?
Rože so prvi simbol življenja. Rože slikajo že dva tisoč let, pa še prej, slikali so jih tudi naši predniki, slikarji impresionisti. Kot simbol jih imamo zase, jih podarimo za veselje in jih nesemo za žalost, spet kot simbol življenja. Jaz jih poskušam preoblikovati v drugo likovno podobo. V likovnem smislu kompozicijo gradim skoraj abstraktno. Čeprav so videti kot rože, jih jaz vidim kot ploskve barv, ki figuralno spominjajo na rože.

Eno serijo rož je navdihnila tudi Srebrenica. Gre tudi za širši pomen slik?
V teh časih, ko sledimo družbenim omrežjem, sem opazil verze kosovske pesnice Fjolle Spanca, ki je na obletnico Srebrenice napisala pretresljivo pesem, ki me je tako ganila, dodatno me je pahnila v premislek, čeprav vedno med hojo premišljujem … eno stvar delam in že premišljujem o stvareh, ki se jih bom lotil v prihodnosti … Bral sem tudi druge zgodbe, s Kosova, o množičnih grobiščih, pa tudi o zelo pretresljivem dogodku v zvezi z materjo Pashkë Marash Marku. Najprej je čakala pet, šest let, da bi izvedela, kaj se je zgodilo z njenimi sinovi. Ko pa je izvedela, da so jih našli v množičnem grobišču, si je vzela življenje, tako da se je zažgala z bencinom. In še veliko drugih pretresljivih zgodb je, ki jih bom tematiziral, a ne v političnem, ampak v humanem in likovnem smislu. Delam ta projekt in upam, da ga bom dokončal čez dve leti.